``Ljudje so debat o denarju in ekonomiji naveličani. Njihova odrešitev leži v neki drugi, resnični stvari časti in viteštva, notranje plemenitosti, nesebičnosti in zvestobe``
- Oswald Spengler
``Čas razvrednotene male politike je preteklost: naslednje stoletje bo prineslo boj za prevlado nad svetom - stremljenje k Veliki politiki``
- Nietzsche, 1885
Francis Parker Yockey, Imperium
I
Politična narava
Prvo kot prvo - kaj je politika? Politika je dejavnost, stvar, ki se nanaša na moč. Politika kot taka je stvar zase - stvar ki je povezana s samo močjo. Torej ko govorimo o politiki ne govorimo o morali, ne govorimo o estetiki in ne govorimo o gospodarstvu. Sama politika je način razmišljanja, tako kot tudi prej naštete stvari. Vsaka od teh stvari (ki smo jih zdaj našteli) iz celotnega sveta vedno izloči eno stvar in si hkrati prisvoji drugo. Morala govori o dobrem in zlem, estetika o lepem in grdem, gospodarstvo o uporabnih in neuporabnih stvareh (sicer se sodobni gospodarski fazi bolj nanašata na ``dobičkonosno`` in ``nedobičkonosno``) Način deljenja sveta, ki ga pa pozna politika pa je deljenje sveta na ``prijatelja`` in ``sovražnika``. To nam izraža najvišjo možno stopnjo povezavovanja in najvišjo stopnjo razdeljevanja sveta.
Politična misel je pravtako sama razdeljena, tako kot so morala, estetika in gospodarstvo. Politika lahko obstaja brez njih, one pa lahko obstajajo brez nje. Sovražnik je lahko dober, lahko je ``lep``, lahko je gospodarsko razvit, posel z njim bi lahko prinesel dobre posledice - toda če njegova moč lahko konkurira z mojo močjo mi postane sovražnik. Z njim so torej možni veliki konflikti, ki bodo vplivali na moj in njegov obstoj. Estetika, gospodarstvo in morala s samim obstojem nimajo veliko skupnega, ampak samo z normami dejanj in z razmišljanjem znotraj zagotovljenega obstoja.
Pomembno je tudi psihološko dejstvo, da mora sovražnik z lahkoto biti prikazan kot grd, škodljiv in zloben, (kljub temu da je to narava politike), tudi če resnici ni nujno da uničuje samostojnost političnega razmišljanja in dejavnosti. Politično nestrinjanje, ki vpliva na sam obstoj je najbolj globoko nestrinjanje kar je možno in stremi k temu, da išče vsako vrsto prepričanja, prisile in opravičevanja, da bi še naprej obdržala svoje dejavnosti
Med drugo svetovno vojno je japonska propaganda za domače prebivalstvo rada poudarjala ``obstojnost`` tj. tu gre za čisto politično naravo boja. Ena stran je lahko grda, hudobna in škodljiva in ni sovražnik, medtem ko je druga stran lahko dobra, lepa in uporabna in je hkrati dejanski sovražnik. Prijatelj in sovražnik sta konkretni realnosti in nista figurativni. Ne da se ju združiti z moralnimi, estetskimi in gospodarskimi elementi.
Medtem ko pogled na svet skozi oči liberalizma, ki je kot ponavadi vedno skregan z realnostjo nam pravi, da je koncept sovražnika opisan kot nekdo, ki nam dela konkurenco v gospodarstvu ali pa kot idejni nasprotnik. Toda v gospodarstvu ni sovražnika, ampak obstaja samo konkurenca; v svetu, ki je moralno čist naj nebi bilo sovražnika ampak samo idejni nasprotniki
II
Narod
Beseda ``narod`` opisuje skupino ljudi, ki so duhovno povezani skozi idejo in prisotnosti voditelja in vodstva. Beseda je sama po sebi nima ne dobrega in ne slabega pomena v odnosu do skupine ljudi, njene notranje moči, njene intenzivnosti in njen obseg svojega poslanstva v življenju. Narod so ljudje oziroma celo več kot to. Ljudje lahko živijo zunaj neke kulture, narod pa ne more. Ljudje kot taki so skupina, ki ne more preživeti dolgega obdobja in so navznoter šibki. Medtem ko ima narod življenjsko dobo in pripada najmočnejšim enotam znotraj neke Kulture. Z besedo Kultura mislimo na zaščitni znak, značilnosti nekega naroda (torej to, kar narod izraža navzven): ``narod so ljudje, ki jih združuje ena kulturna ideja``
Ko se je v različnih pokrajinah začela rojevati visoka (evropska) kultura je imela na prebivalstva različnih pokrajin zanimive učinke. Nekdanja imena in poimenovanja plemen tako izginjajo in se preoblikujejo v nove različice, verzije. Na Zahodu okoli leta 1000 po Kristusu so stara poimenovanja narodov kot so Švabi, Franki, Lombardi, Višigoti, Sasi... izumrla in postala nepraktična za vsakdanjo uporabo in ljudje so se začeli čutiti kot Nemci, Italijani, Francozi in Španci. Vsaka od teh plemen pa pomeni idejo - pomeni določen del duše Kulture, je nosilec obstoja, vidik kulturnega duha. Sama kultura je torej temeljna razlika narodov, podobni pa so si v primeru, če imajo podobni kulturni izvor.
V obdobju začetka naše kulture, sam jezik ni imel povezave z narodom in politiko. Narod kot tak je takrat pomenil duhovno enotnost, ki se je izražala v tistem obdobju. Ta duhovnost je potem ustvarila verska čustva, srednjeveško filozofijo, gotsko arhitekturo, imperialno-papeško politiko (nanaša se na Papeške države) in križarske pohode. Izraz ``tujec`` je v tistih časih imel oster in razločen pomen, četudi se ni nanašal na jezik ali politiko. V 11. in 12. stoletju se angleški, nemški in francoski načini razmišljanja pojavijo v različnih srednjeveških filozofskih smereh. Različna načela časti, različna morala, različni načini verovanj, različne vrste arhitekture, različne stopnje navezanosti na kralja ali papeža - nam pokažejo, da se narodi med seboj razlikujejo.
Tujci - Mavri, Turki, Saraceni - ti narodi so vedno samoumevno in nezavedno bili Eno ljudstvo. Tudi če so kdaj čutili potrebo, da so se razdeljevali, sprli med sabo, so jih instikti prisilili, da so se združili proti sovražniku, ki je imel drugo kulturo. Tako so evropski križarji ustanovili zahodnjaško državo v Levantu (na Bližnjem vzhodu), ki ni bila angleška, francoska ali nemška - ampak preprosto evropejska. Instinkt kulture je močan, njeno enotnost je mogoče začutiti v krvi in človek to hitro prepozna
III
Notranji sovražnik Evrope
Notranji sovražnik je nevarnejši kot zunanji; ker medtem ko se zdi, da nam pripada, nam je pravzaprav tuj. Notranji sovražnik Evrope je sloj prebivalstva, ki ima svoj pogled na svet in nam predstavlja kulturno bolezen. Notranji sovražnik je nevaren zaradi dveh razlogov: prvič, zaradi svojih dejanj in drugič zaradi tega, ker koristi zunanjemu sovražniku. Med drugo svetovno vojno so si resnični notranji sovražniki in izdajalci Evrope prizadevali za njeno smrt ter za zmago ameriško-ruske koalicije. Primere imamo naprimer pri Churchillu ali Attluu v Angliji, Badogliu in Mauggeri v Italiji, Halderju, Hasselu in Goerdelerju v Nemčiji, imamo primere pri komunističnih gibanjih v Franciji, na Nizozemskem, Španiji in Skandinaviji. Brez teh profesionalnih izdaj notranjih sovražnikov Evrope, zunanje sile Evrope nikoli nebi morale poraziti. Po koncu druge svetovne vojne so ravno ti notranji sovražniki omogočili ameriško okupacijo Evrope in s tem tudi opustošenje, saj so ti ljudje po vojni ustanavljali vazalne vlade, Churchillove režime v vsaki evropski provinci. Med (zdajšnjim) obdobjem med drugo in tretjo svetovno vojno je Evropejec kot ameriški agent bolj nevaren, kot bi lahko bil sam. Razlog za to je, da je napredek zgodovine in 19. stoletje mu spremenilo njegov pogled na svet, ta nov pogled pa mu je postal neuporaben, medtem ko je Američanom koristen kot sredstvo nadzora nad Evropo. Torej za kulturno bolezen in kulturno zaostalost, ki se nahaja v Evropi je kriva ravno ta ameriška okupacija
Če je kapitalizem razumljen ne samo kot gospodarska ureditev ampak kot duhovno-etični princip, potem lahko imenujemo zahodnjaški pogled na svet kot kapitalizem. V 20. stoletju je kapitalizem navznoter mrtev, tako v duhovno-etičnem kot tudi gospodarskem smislu. Dejstvo, da je mrtev je, da sami predstavniki kapitalizma pristopajo k novim problemom na svetu, njihove rešitve pa so (v večini primerov) toge in ponesrečene, četudi gre za čisti gospodarski problem. Zaradi zunanjih vplivov se je edinstveno nesrečno poslanstvo kapitalizma v Evropi po drugi svetovni vojni nadaljevalo. Brez zadržkov je Washingtonski režim uporabil vire severnoameriškega kontinenta, da bi ohranil napol propadlo ureditev. Zato je ipso facto evropski upor proti kapitalizmu hkrati tudi upor proti Ameriki. Samo socialistična Evropa, utemeljena na suverenih, samostojnih narodnih državah bi bila samostojna Evropa in gospodar lastne ekonomije. Ta ekonomija nebi bila vzpostavljena zaradi razrednih vojn ali drugih togih, abstraktnih idejah. Ravno nasprotno, šlo bi za ekonomsko ureditev, ki bo probleme reševala v duhu 20. stoletja na seveda edini način reševanja problemov: država in njeno gospodarstvo bo kot del ene celovitosti, ki je vsem zasebnim in razrednim interesom nadrejeno.
IV
Družbena degeneracija
Sile racionalizma, materializma, ateizma, jakobinizma, demokracije in liberalizma so postale vse bolj skrajne pri svojih zahtevah v lastnem stoletju. Najbolj nepopustljiv produkt je bil komunizem. Vodilna načela komunizma so podobna tistim, ki jih ima liberalna demokracija: komunizem pravtako časti gospodarski pomen življenja, večvrednost posameznika, vzvišenost ``sreče``, doktrina nebes na zemlji, večvrednost najmanjših ljudi, materializem, kriticizem, ateizem, intelektualizem, sovraštvo do avtoritete, rasni samomor, feminizem in pacifizem. Edina razlika med liberalno demokracijo in komunizmom v praksi je, da je komunizem ta verovanja stopnjeval do te mere, da so postale politične. Liberalizem je bil proti-politični v upanju, da bo zavladal zaradi svojih pogledov, toda komunizem je bil napolnjen s takim silnim sovraštvom, da bi se lahko izražal v razrednem boju
Vsi vidiki družbenega zatona so se pojavili zaradi uničenja kulture, ki je prepoznalo svojo vrednost med načrtovanjem za prevlado. Medtem ko je razširjal in zagovarjal vse vrste družbenega zatona za bele narode, si je prizadeval ohranjati lastno Kulturo-Državo-Narod-Raso-Ljudi pred lastnim družbenim zatonom. Šlo je za večno nespremenjeno naravo Žida, da se on kot prinašalec kulturne bolezni, mora navezati s vsemi oblikami, teorijami, doktrinami in praksami za dekadenco v vseh življenjskih sferah. Zaton družbenega življenja se ni zgodil spontano ampak je bilo načrtovan, gojen in potem razširjen in njegovo celotno spodkopavanje življenja na Zahodu se nadaljuje tudi danes.
Orodja te zarote so sredstva propagande: tisk, radio, kino, gledališča, izobrazba. Ta trenutek so te naštete stvari v Evropi nadzorovane s strani sil kulturne-bolezni in družbene degeneracije. Glavni vodnjak propagande je kinematografija in z denarjem iz Hollywooda, Žid ustvarja neskončne zbirke perverznih oddaj, da bi ponižal in pokvaril mladino v Evropi, podobno, kot mu to uspeva z mladino v Ameriki. Sočasno vzpodbuja škodoželjno novinarstvo, knjige in drame, ki širijo enako sporočilo uničenja zdravih človekovih čutov, uničenja zdravega družinskega in seksualnega življenja in drobljenja družbenega bitja v kup poteptanega človeškega peska.
Sporočilo Hollywooda nam kaže na pomembnost izoliranega človeka brez državljanske in etnične pripadnosti, tak človek, ki nima družbe in družine, katerega življenje je zadovoljevanje materialnih in erotičnih potreb. Ljubezen moža in žene, ki imata veliko otrok po pridigah Hollywooda ni več normalno in zdravo, temveč bolana erotika, plitvo in začasno spolno življenje dveh kupov človeškega peska. Zaradi najvišjih Hollywoodskih ``vrednot`` se morajo poroka, čast, zvestoba, domoljubje, strogost, predanost k višjim ciljem umakniti. To strašno uničenje seksualnega življenja je ustvarilo bolezensko povečane spolne sle, ki so obsedle milijone žrtev v Ameriki, na evropsko domovino pa je bilo razširjeno z ameriško invazijo
O avtorju
Francis Parker Yockey (rojen 18. septembra 1917 in umrl 16. junija 1960) je bil ameriški odvetnik, politični filozof, beli nacionalist, ki je najbolj znan po svojem delu Imperium: Filozofija zgodovine in politike, pod katero se je podpisal z imenom Ulick Varange. Ta knjiga, ki je bila v uvodu opisana kot "nadaljevanje" Spenglerjevega Propada zahoda, se zavzema za kulturno, totalitarno pot ohranjanja zahodne kulture. Yockey je Ameriko rad označeval za liberalistični stroj. Srečal se je tudi z egiptovskim predsednikom Gamalom Abdelom Nasserjem in v imenu egiptovske vlade pisal propagando, v katerem je videl panarabsko nacionalistično gibanje kot zaveznika proti ``judovsko-ameriški`` sili. Medtem ko je bil v zaporu zaradi ponarejenih potnih listov, ga je obiskal ameriški desničar Willis Carto, ki je na koncu postal glavni zagovornik in založnik Yockeyevih spisov.
