Živimo v časih, ko si vse več ljudi začenja postavljati vprašanja o stvareh, ki so zadnjih nekaj desetletij veljale za neizpodbitne. Vse več Slovencev lahko le z začudenjem opazuje potek dogodkov v zadnjem obdobju. Od političnih iger, ki jih igrajo tako levi kot desni, igralcem v očeh natančnega opazovalca ni več bistvena dobrobit naroda, ampak le boj za oblast. To se vije v ciklu nenehnega razočaranja s strani volivcev, ki postopoma začenjajo izgubljati zaupanje v demokracijo in vse kar ta s seboj prinaša
ZAČETKI
Letos mineva 29 let odkar je Slovenija postala samostojna, suverena in neodvisna država. Slovenci smo se z veliko večino na referendumu odločili, da bomo prenehali živeti pod tiranijo starega komunizma, prenehali živeti po navodilih iz Beograda in ustanovili samostojno državo, katera je že več stoletij živela v mislih naših prednikov. Odločili smo se za svobodo in demokracijo po vzoru takratnega razvitega zahoda, ki temeljita na enakosti in človekovih pravicah. Leta 2004 smo vstopili v Evropsko unijo, sprejeli njene liberalne vrednote in se tako nevede znašli pod prikrito tiranijo Bruslja. Sedaj, skoraj tri desetletja po tem se v Sloveniji začenjajo kazati posledice naše goreče želje po boljšemu življenju. Čeprav smo mislili, da smo komunizem premagali leta 1991, ta v novi preobleki liberalizma znova utrjuje svojo oblast. Vendar pa, kako se je vse začelo?
Po drugi svetovni vojni in vzpostavitvi SFRJ smo se Slovenci znašli pod oblastjo marksistične internacionale, katera je verjela, da so etnične identitete odveč in je potreben nastanek novega bolj univerzalnega naroda. V Jugoslaviji so to hoteli doseči z vzpostavitvijo novega »jugoslovanskega« naroda, kot so npr. v Sovjetski zvezi boljševiki hoteli ustvariti novi »sovjetski« narod. Danes lahko potegnemo vzporednice z idejo EU, ki želi vzpostaviti enoten »evropski« narod, ki ne temelji na suverenih državah, ampak v dobri meri na idejah Richarda Von Coudehove-Kalergija. Ta je v svoji knjigi »Praktičen idealizem« opisal novega evropskega človeka prihodnosti, ki bo nastal tekom množičnih migracij in z mešanjem med Evropejci, Afričani in Azijci. Podobnost med komunizmom in liberalizmom se večini na prvi pogled ne zdi očitna. Vendar imata oba korenine v istih procesih, oziroma v že omenjenemu univerzalizmu, ki družbeni model razširja na globalno raven; individualizaciji, ki uničuje stare oblike pripadnosti skupnosti; desakralizaciji, ki zamenjuje verska besedila, religije in duhovno z znanstveno interpretacijo sveta; egalitarizmu, ki je z zanikanjem osebnih raznolikosti in nasprotovanju naravni meritokraciji, danes temeljna ideja levice iz katere se rojeva njena želja po lažni in ne naravni enakosti in progresivizmu rojenemu iz ideje, da ima zgodovina absolutni začetek in neizogiben konec in da se vse odvija globalno v skladu z nekim višjim načrtom. Marksizem pravzaprav izhaja iz liberalne želje po iskanju enakosti oz. »enakopravne« družbe. Tako komunizem, ki izvira iz marksizma, kot liberalizem zavrača tradicionalno vlogo moškega in ženske pa tudi vlogo specifične narodne identitete. Zato oba ustvarjata t.i. »en narod«, mešanico različnih etničnosti, ki pa je pravzaprav nasprotje raznolikosti, ki jo zavzeto zagovarjajo hinavski liberalni levičarji. Vendar pa vseeno obstajajo razlike med obema ideologijama. Komunizem je znotraj svojih meja, na našo srečo, spodletel pri ustvarjanju enega mešanega naroda in je zaradi svoje večletne izoliranosti pripomogel k večji homogenosti vzhodnih evropskih držav, za razliko od odprtega liberalnega zahoda. Razlike se dandanes močno poznajo v demografiji na vzhodni in zahodni strani železne zavese. Razlika je tudi v tem, da je bil komunizem avtoritaren, liberalizem pa naj bil svobodnejša oblika vladanja
LIBERALIZEM
Liberalizem (liberalna demokracija) se danes predstavlja kot edini možen in pravilen sistem, ki je primeren za družbo v 21. stoletju. Skupaj z lažno izpeljanko starogrške demokracije dandanes temelji na domnevni svobodi, katera se zdi vse bolj lažna pod zakoni politične korektnosti. S tem se uresničujejo Platonove besede, ki v svoji knjigi Republika govori, da tiranija zraste iz demokracije in da najslabše možnosti tiranije in suženjstva zrastejo iz pretirane svobode. Utopija liberalne svobode se je v Evropski uniji spremenila v gulag politične korektnosti katera prepoveduje svobodo govora in dvomljenja v liberalno demokracijo.
Liberalizem živi preko modernosti, ki je značilno filozofsko in politično gibanje v zadnjih treh stoletjih evropske zgodovine. Liberalizem je bil sprva model v gospodarstvu, kateremu je dal odprte in proste trge, vendar pa je že v samem začetku predstavljal tudi protiutež moralnosti. Kasneje je preobražen v politično smer s pomočjo določenih samooklicanih progresivcev dosegel novo raven nemoralnosti, ki sovpada s časom evropske dekadence. Angleški mislec in avtor Jonathan Bowden je liberalizem označil kot moralni sifilis. Najznačilnejša država, ki je postala sinonim za perverznost v takratnem času je bila medvojna Weimarska Nemčija. Po vzponu nacionalsocializma so bili liberalizem, marksizem in dekadenca pregnani z Nemčije, vendar pa sta se po vojni liberalna demokracija in marksizem združila v t.i. kulturni marksizem, katerega danes prakticira nova levica.
NOVA LEVICA
Določene značilnosti liberalizma in marksizma je nova levica preobrazila in dvignila na novo raven. Ta zagovarja idejo, da je človeštvo popolnoma enako in isto, zanikujoč raznolike lastnosti različnih ljudstev pa zanika naravne raznolikosti in tako ustvarja idejo univerzalnega in enakega. Če se je včasih levica borila za delavski razred proti buržujem, pa se danes zavzema za razne manjšine katere imajo skupnega sovražnika, evropskega človeka, ki prevzame vlogo osovraženega »buržuja«. Karl Marx je že v svojem manifestu zapisal, da so družina, narod in religija grožnje komunistični internacionali in jih je za vsako ceno potrebno uničiti. Liberalizem pa je te elemente marksizma v določeni meri vključil v lastne poglede na svet. Hrvaški avtor Tomislav Sunić analizira liberalni dvogovor nove levice, ki za razliko od stare ne potrebuje pendreka in kazni, ampak nasprotnika uniči z uporabo besed kot so rasist, fašist, nacist, antisemit… Da utrjuje svojo oblast se pa poslužuje druge vrste besed kot so modernost, toleranca, multikultura … Tako dobimo besede kot so ``svoboda`` in ``demokracija`` na eni in besede kot so ``fašist`` in ``nacist`` na drugi strani. Svojo nenaravno raznolikost oz. univerzalizem uresničuje preko množičnih migracij, egalitarizem pa preko organizacij in ideologij kot so feminizem, LGBT in BLM. Ostro nasprotuje religiji kot moralni avtoriteti in preko liberalno kapitalističnih idej s povzdigovanjem posameznika družbo močno deli. Seveda tu ni nikoli šlo za pravice žensk, etničnih manjšin ali drugače spolno usmerjenih, ampak gre le za uničevanje homogenih združb in tradicionalnih vrednot. Gre za proces ustvarjanja sive, mrtve družbe brez identitete katera bo brez moči le sledila ukazom globalne elite. Tu lahko za potrditev vzamemo besede ruskega pisatelja Vladimirja Bukovskega kateri je svaril, da je ideja o absolutni, univerzalni enakosti neverjetna, zastrašujoča in nečloveška, ki v trenutku, ko zajame misli ljudi povzroči gore trupel in reke krvi.
Slovenija se kot država v EU, ki pooseblja vse prej našteto že spopada z določenimi političnimi ideologijami, ki so svojo renesanso doživele v povojnem Zahodu. Slovenci in ostali slovanski narodi z nekaj izjemami smo bili prikrajšani vpliva nove levice vendar se tudi pri nas kažejo simptomi. V Sloveniji so se kmalu po osamosvojitvi ustanovila določena gibanja, katera povzdigujejo degradacijo domovine, družine in kulture. Potomci starih komunistov so spremenili retoriko in preko drugačnih prijemov širijo svojo ideologijo. Sedaj to ne poteka več preko pionirčkov ali mladinskih gibanj ampak preko raznih fakultet, kjer se indoktrinira bodoče slovenske neo marksiste. Oni se potem združujejo v razne skupnosti kot je Avtonomna tovarna Rog, kjer svoje delo opravičujejo pod pretvezo kulturne dejavnosti. Seveda tu ne gre za ohranjanje spomina na kurente ali slovenske narodne noše, ampak na najbolj sprevržene oblike t.i. umetnosti po vzoru intelektualcev t.i. »frankfurtske šole«.
Ko se jim zoperstavi neka zdrava opozicija uporabijo isto taktiko kot njihovi tovariši na zahodu. Bombardirajo z besedami, ki so že zgodaj izgubile svoj pravi pomen. Ker svojo ideologijo vidijo kot superiorno ne sprejmejo vladajočega, ki ima nasprotno stališče. Želijo ga strmoglaviti nedemokratično, kar je pravzaprav nasprotje tega kar zagovarjajo, `svoboda in demokracija`. To neuspešno poskušajo že več mesecev na najbolj patetičen način tudi s pomočjo velikih medijev. Nedolgo nazaj so šli korak dlje in z nasiljem po Ljubljani želeli doseči svoje cilje. Kot stari marksisti zavračajo opozicijo in ne želijo sprejeti, da kljub njihovi številčnosti na protestih obstaja še večja tiha večina katera ni podlegla neumnostim univerzalnega egalitarizma in njihovega »svobodnega« liberalizma. Sami sebe ironično vidijo kot branitelje svobode, in se vidijo kot edine zakonite zastopnike moralne družbe. Francoski teoretik miselne šole »nove desnice«, Alain be Benoist, v enem od svojih citatov govori, da družba ni rezultat pogodbe med ljudmi, ki poskušajo v kar največji meri uveljavljati svoje najboljše interese, ampak je bolj kot to spontano združenje, katerega najstarejša oblika je nedvomno razširjena družina. Iz tega lahko sklepamo, da je levica v Sloveniji anti socialna, saj želi svoje mnenje vsiliti vsem ne glede na njihove poglede ali želje. Benoist tudi trdi, da demokracija ne pomeni liberalne demokracije, ki danes prevladuje na Zahodu. Prav tako demokracija ne pomeni nujno večstrankarske ureditve niti skupka procedur države liberalnega prava. Pač pa označuje ureditev v kateri so ljudje suvereni. Demokracija ni neskončna diskusija in razprava, pač pa ljudska odločitev v splošno dobro. Vladavina večine, ki se uresničuje z glasovanjem, ne pomeni, da slednje vedno pripelje do resnice, gre le za tehniko, ki v kar najboljši meri zagotavlja skladnost pogledov med ljudmi in njihovimi voditelji. Spomnimo se, demokracija se ni prvič pojavila z revolucijami v letih 1776 in 1789, pač pa predstavlja neprekinjeno evropsko tradicijo že od obstoja starogrških mest. Levica pa danes izrablja pojem demokracije, da bi pod pretvezo enakosti vzpostavljala novo tiranijo politične korektnosti in lažne »tolerance«.
Evropski Legionar
