Proti modernemu svetu - Nacionalizem in njegovi temelji

Večina ljudi rado zanemarja dejstvo, da naša politična stališča prihajajo iz narave ter človekovega življenja. Vsak od nas sledi določenemu vedenju, določeni smeri in načinu razmišljanja, od česar je odvisen tudi fizični ter duhovni nivo človeka. Že od pradavnine so ljudje stremeli k pridobitvi moči. Nadvlada se v politiki lahko pridobi le, če ena oseba ali pa skupina ljudi pridobi moč na pomembnih funkcijah. Če v neki državi nadzoruješ medije, univerze, parlament in bančništvo te države, pomeni da s tem upravljaš tudi z usodo naroda. Če imaš moč, tvoje politične odločitve oblikujejo kulturo, značaj in mentaliteto ljudi. Kot vemo iz prakse, danes pomembne položaje zasedajo globalisti, da potem lahko lažje izpeljejo svoje namene. Četudi te pohlepne pijavke obljubljajo enakost, svobodo in ostale levičarske ''vrednote'' so še vedno primer, kako lahko s samo politično močjo oblikuješ razmišljanje naroda. Tukaj pridemo do problema s konzervativci oziroma modernimi, liberalnimi konzervativci, ki se nanašajo na zapisano ustavo ter demokratični način vladanja, ki sta zapisana na kosu papirja. Toda ta kos papirja ni važen, saj je važen le človek, ki ima nadzor v rokah. Dobra plat pri teh desničarjih, konzervativcih je, da se načeloma zavzemajo za resnico in imajo kar nekaj stvari prav, toda če se zavzemamo za resnico, oziroma za '' najbolj zdravo politično alternativo'' hkrati pa ne živimo po njenih naukih, potem je ne bo želel sprejeti noben. Na internetu obstaja tudi izraz ''larping'' ki dobro razloži sledeče: ljudje javno izražajo svoja politična stališča, za kaj se zavzemajo ter dodajo da so se za te stvari zavzemali tudi nekateri ljudje v preteklosti toda ti ljudje lastnih idej še vedno ne prakticirajo, saj je to za njih ''pretežko''. Neumni bodo človeka sodili po besedah, modri po dejanjih. Tako je ogromno levičarjev, ki se zavzemajo za ''delavske pravice'' pravzaprav kulturnikov brez ene ure dela v življenju, pravtako na ''desnici'' lahko najdemo tiste, ki pravijo da se zavzemajo za tradicionalni način življenja, hkrati pa podpirajo zahodni kapitalistični sistem, ki je tradicionalne vrednote pomagal uničiti. 

Politika je precej povezana tudi z biologijo, saj smo ljudje biološka bitja in kot sem prej omenil, politika je povezana tudi s človekovim zasebnih življenjem, naprimer če bi začeli debato o pornografiji in škodljivosti pornografije bi se na eni strani našel nekdo, ki jo zagovarja in na drugi strani nekdo, ki jo prezira in je ne gleda. En drugega ne bosta morala nikakor spreobrniti in ni važno koliko argumentov uporabita v svoj prid. Ta dva človeka imata popolnoma drugačno naravo, živita drugačen način življenja - tisti, ki jo zagovarja ne vidi težav v tem, da prek zaslona gleda druge ljudi med spolnimi odnosi, saj je vajen na svojo nizko in ''cuckholdsko'' naravo, zanima ga le, kako bo živel čimbolj uživaško in udobno življenje, zato bo pornografijo zagovarjal. Podobno je s človekom, ki pornografiji nasprotuje - živi drugačen način življenja od prvega človeka, najverjetneje zaradi tega, ker je na nizko, degenerativno podlo naravo imun in posveča čas svojega življenja za pomembnejše in bolj produktivne stvari. Vendar obadva lahko spremenita svoja stališča tudi s tem, da začneta svoje življenje spreminjati, lahko na boljše, lahko pa tudi na slabše. Pri tem pa ima vpliv tudi sam sistem, ki vsiljuje materializem in hkrati zavira to, da bi si mladi postavili cilje, zato pa ljudi spreminja v popolne bednike brez odgovornosti in ljudi ki požirajo lažno realnost ki jo vidijo na televiziji, preden sploh postanejo polnoletni. Če začneš svoje življenje spreminjati, izpopolnjevati, je pomemben tudi tvoj ugled v političnem prostoru. Naprimer mediji radi prikazujejo nas nacionaliste kot totalne zgube in nedružabne ''incele'' ki želijo škoditi družbi in jo terorizirati, kar je popoln nesmisel, saj se tudi sam nacionalizem zavzema za to, da so ljudje znotraj naroda zdravi in živijo zdrav način življenja. Nihče od resničnih nacionalistov ni ''terorist'' ali ''incel'', ampak smo moški in ženske, ki se zavedamo aktualnih problemov ter postavljamo pomembnost krvi in naroda na prvo mesto, zato ker sam narod smo ljudje. Vsak, ki ne živi v skladu s tem je dejanski larper in v krogu ljudi samo išče pozornost, mi pa strahopetcev, infiltratorjev in prodanih duš ne potrebujemo. Nažalost obstajajo ljudje, ki trdijo da si delijo isto stališče kot mi ter bijejo isto borbo, sami sebe kličejo ''nacionalisti'', hkrati pa si tekom dneva ne vzamejo niti ene ure, da bi izpopolnjevali zdravje svojega telesa ali pa naredili kaj resnično produktivnega. Taki ljudje samo kvarijo naše vrste in ugled naše ideologije.

Želimo ustvarjati zdrave človeške skupnosti, zavzemamo se za ponovno rojstvo naroda ter nas samih ter tudi drugih narodov. Želimo, da vsak narod in etnična skupina naredijo v praksi isto zase, saj če tudi naši sosednji narodi ustvarijo močno, zdravo in vitalno narodno skupnost, lahko med seboj ustvarimo partnerstva. Verjamemo, da je nad samimi ljudmi tudi ''Višja sila'' ki nam postavlja načela in poganja naprej. Moramo skrbeti za svoje telo, za um in duha. Komunizem in kapitalizem sta oba zanemarila dediščino narodov, naše identitete, naš duhovni nivo, našo kulturo, komunisti se narodni dediščini odrekajo ker jo vidijo kot ''belo in reakcionarno'', medtem ko njihovi zahodni bratje kapitalisti zanemarjajo dediščino zaradi tega, ker jim ne prinese denarnega dobička. Zato so nekoč lepe in estetske evropske zgradbe ter mogočne Božje katedrale zamenjale pošastne betonske stolpnice in poslovne stavbe. Nacionalisti verjamemo, da če bomo delali skupaj kot ekipa, bo to naredilo naš narod bolj izkušen in močnejši, poleg ohranitve nacionalne dediščine in tradicionalnih vrednot pa se zavzemamo za socialni red in solidarnost. Zato mora vsak nacionalist hkrati biti tudi socialen in se zavzemati za to, da si ljudje pomagajo ter skrbijo en za drugega, saj je narod družina in mi v tej veliki družini predstavljamo vlogo bratov in sester. Vsak od nas ima možnost, da doprinese svoj trud, energijo in čas za narodni in rasni obstoj ter neglede na vse prihajajoče ovire in težave, kot tudi blatenje s strani medijev in na koncu nebo nikomur od nas žal, da je na pomembni prelomnici svojega življenja izbral čast ter se postavil na stran svoje krvi, svojih ljudi in svojih prednikov, kot tudi na stran svojega kontinenta in lastne rase. Vendar zavedamo se, da ima v teh časih totalno oblast svetovna elita, ki vpliva na korporacije,  medije, zabavno industrijo in banke, ta elita pa izhaja iz brezkoreninskega kulta, plemena ki je prevzelo liberalne in ''progresivne'' ideje ter zaradi lastnega interesa je ista svetovna elita bila pripravljena evropsko mladino odtrgati od lastnih običajev, od lastne kulture, kar je predstavljeno kot ''tradicionalistično'' je postalo zasmehovano in označeno kot zaostalo, isti sistem pa že desetletja spreminja mlade ljudi v ''upornike'', katerih potomci kasneje končajo v razbitih družinah, kjer prevladuje alkoholizem in prešuštvo (moderne ''družine'' brez nekih temeljev) Svetovna elita, ki nam vlada in hkrati vpliva na to, katere vrednote in način razmišljanja moramo sprejeti obljublja svobodo govora in demokracijo, voljo ljudstva toda ironično je, da so hkrati njihove združbe pripravljene spodkopavati vsak način odpora proti njim,  resnične nasprotnike svetovne elite, nacionaliste pa utišajo zaradi nevarnosti ''sovražnega govora'', hkrati pa onemogočajo vsak normalen diskurz. Cenzorji v službah globalistov vsak dan množično brišejo spletne portale, posnetke in celo glasbo, prepovedujejo razna metapolitična gibanja, ki nasprotujejo islamizaciji Evrope in ki želijo nazaj vrniti načela tradicije, socialnega reda, hierarhijo, avtoriteto, družino, naravne zakone, vpostavitev katoliškega nauka ter ohranitev kulture in identitete v evropski družbi

Biologija ima velik vpliv na naše poglede na svet. Stalna viktimizacija s strani ''desnih'' liberalnih konzervativcev nas ne bo pripeljala nikamor, stvari za katere se zavzemamo pa bodo zato izgledale neprivlačne in odbijale ljudi. Če bomo iz sebe delali žrtve in se stalno pritoževali čez levico nas ljudje ne bodo jemali resno, zato nam nasvete in odgovore na zastavljena vprašanja lahko da le biologija oz. zakoni narave in hierarhija, ki biva v naravi. Če želimo spremeniti svet, najprej spremenimo sami sebe.

Mainstream desnica in njen izkrivljen pogled na preteklost

Ko danes naletimo na objave raznih desničarjev, samooklicanih domoljubov in ''nacionalistov'' lahko naletimo na ogromno stvari, s katerimi se lahko tudi sami strinjamo, jih podpremo, vendar vsake toliko časa nas zmoti hipoteza desničarjev, ki se nanaša na njihov pogled v preteklost, na preteklo stoletje in neka nova sorta razlaganja zgodovine, ki je bila množici ljudi prej neznana. Logično je, da imajo desničarske skupine, stranke in mediji drugačen pogled na svet kot ga imajo levičarji, vendar kar se tiče druge svetovne vojne, tu imajo še vedno neke vrste zgodovinski dogmatizem zmagovalne strani, namesto da bi ta dogmatizem raziskali, v njem poiskali očitne luknje ter ga ovrgli. Tako kot levičarji imajo tudi desničarji globoko v podzavesti marksistično ideologijo, za katero pravijo, da se proti njej borijo, vendar še vedno verjamejo v marksistično verzijo zgodovine in prav bi bilo, da o tem tudi predebatiramo na dolgo in široko, saj je sama tema o drugi svetovni vojni in pogled nanjo preveč zapletena, da bi jo lahko razložili z nekaj zgodovinskimi učbeniki in hollywoodskimi filmi. Po vsaki vojni je zmagovalna stran tista, ki napiše svojo verzijo zgodovine, ki je velikokrat subjektivna in prirejena tako, da bi zmagovalna stran za prihodnje generacije izpadla lepo, pošteno in pravično. Tako lahko tudi po vsej Evropi in tudi na slovenskih tleh naletimo na primere, ko so komunisti žrtve ki so jih povzročili oni, enostavno pripisali poraženi strani, da bi s tem opravičili svoje zgodovinsko poslanstvo njihovega ideološkega boja in njihove krvave revolucije. Seveda se v vsaki vojni dogajajo slabe stvari na obeh straneh, vendar govorim o tem, da na vojno samo ne moramo gledati enostransko in subjektivno, kot jo predstavljajo univerzitetni profesorji in ljubljanski komunistični pesniki, vendar se moramo osredotočiti na to, da poslušamo obe strani, hkrati pa, razbijemo vsak zgodovinski mit, na katerega naletimo in katerega raziščemo. In verjamem, da je to povsem pravilno. Kot sem prej omenil, sodobna desnica ima še vedno pogled na zgodovino, ki so ga napisali ravno njihovi nasprotniki, levičarji in komunisti, ki so po drugi svetovni vojni prevzeli oblast. Tako desnica, ko kritizira komunizem, ne more brez tega, da nebi kritizirala tudi fašizma in Hitlerjevega nacional socializma, saj je po njihovem mnenju komunizem enak fašizmu in nacional socializmu, ker baje vsepovsod gre za diktaturo in totalitarni režim, s čimer se lahko delno strinjamo, ampak tu je problem da na sam fašizem in nacional socializem, ki sta bila poraženi ideologiji druge svetovne vojne lahko gledamo samo skozi očala zmagovalcev, skozi njihovo verzijo zgodovine, ki so jo napisali komunisti po vojni. Tako recimo lahko najdemo internetne objave s strani istih ljudi, ki so nagnjeni desno, da sta fašizem in komunizem bila enaka, naprimer nekaj podobnega je zadnjič objavila stranka Domovinska Liga na družbenih omrežjih. Jaz bi tukaj vzpostavil trditev, da o fašizmu in nacional socializmu se zaradi tega ve zelo malo. Vendar če hočemo neko ideologijo kritizirati, moramo prebrati njeno doktrino, za kaj se določena ideologija zavzema in kaj zagovarja in ne na to, kaj je nekdo v preteklosti naredil. Torej če želimo kritizirati marksizem, moramo brati Marxa, Lenina in Engelsa in ostale ki marksizem zagovarjajo, če hočemo kritizirati kapitalizem, potem moramo brati Adama Smitha, ki je znan kot ''oče kapitalizma''. Cilj tega je, da preden ideologijo začnemo sovražiti, jo kritizirati, jo zaničevati, moramo najprej si zagotiviti vpogled iz perspektive pripadnika. Torej če želimo dati kritiko na neko ideologijo, moramo najprej prisluhniti kaj ta ideologija zagovarja in ne samo poslušati njene kritike. Torej če pa bi želeli kritizirati fašizem, pa bi morali brati knjige Benita Mussolinija, Corneliu Zelea Codreanu, Oswalda Mosleya (in drugih zagovornikov fašizma) in se zares ne moremo zanašati na nek subjektiven zgodovinski film, ustvarjen v filmskih studijih, kjer se Američane, komuniste in partizane prikazuje kot srčne junake, Nemce in Italijane pa v tem primeru pa kot ubijalce in zlobneže. 

Zaradi takega pisanja zgodovine, kot ga poznamo pa desnica noče, da se jo povezuje in asociira s fašizmom, zato raje trdijo, da so fašisti levičarji sami, od tod tudi izraz ''levi fašizem'', ki je prazna beseda in nima nekega globjega zgodovinskega pomena. Fašizem je danes pravzaprav nič drugega kot beseda, s katero se očrni političnega nasprotnika, brez da bi ljudje, ki uporabljajo ta izraz vedeli zakaj se fašizem politično, socialno in kulturno zavzema, torej kaj so njegovi cilji, njegova doktrina in ideologija. Naprimer nasprotniki Putina radi trdijo, da je Putin fašist, nasprotniki Trumpa medtem trdijo da je fašist Trump. Levi ga uporabljajo za desne, desni za leve in en na druge kažejo s prstom, češ ''vaša stran je bolj totalitarna, torej ste fašisti vi'', toda tu je še vedno živa marksistična mitologija, neglede na to, ali desničarji trdijo, da so proti njej ali ne. Toda tudi če je fašizem res tako negativen, moramo o tem vprašati tudi fašiste same. Torej poslušati vse in hkrati ne verjeti vsega, imeti zavesten um, s katerim lahko presodimo katera izgovorjena in napisana hipoteza je bližje realnosti. Toda za začetek se moramo poglobiti v to, kako in v kakšnih okoliščinah je fašizem v preteklosti prišel na oblast, kako se je kreiral in zakaj so bile stvari takšne kot so bile.

Po prvi svetovni vojni je Italija bila na kolenih in strta, gospodarstvo je propadalo, ljudje so izgubljali službe, italijanski vojaki so bili razočarani, ker niso dobili zemlje, ki so jo obljubljali, če bodo služili v vojski. Bili so tudi politični koflikti med raznimi nazori, uspevala so komunistična gibanja ki so italijanskemu (kot tudi kasneje slovenskemu) narodu bila tuja, saj je komunizem bil proti katolištvu in katoliški tradiciji, ta tradicija pa predstavlja velik del italijanske narodne kulture.  Italijanski kralj se je bal državljanske vojne, zato je pustil, da na oblast pride Benito Mussolini, vodja fašistov, ki je potem prevzel državni aparat, popravil takratno stanje in Italijo povlekel ven iz povojne krize, zato se je Italija s krizo spopadla veliko boljše kot zahodne kapitalistične države, saj je njihov sistem bil gospodarsko in kulturno drugačen, zato je Italija imela tudi drugačne, oziroma lahko rečemo boljše gospodarske in kulturne rezultate, četudi ni imela veliko trgovskih prijateljev. Standard življenja in blaginja ljudi sta v fašistični Italiji bili dobri in visoki in veliko boljši kot pred prihodom Mussolinija na oblast. Zato naprimer če se kdaj poglabljamo v te zadeve lahko ugotovimo, da je od leta 1921 do 1925, ko je vladal Benito Mussolini je brezposelnost v Italiji padla za 77% in da je fašistična Italija zgradila 6,437 km nove infrastrukture in 400 novih mostov po vsej italijanski državi. Italija je v tem obdobju uvedla socialni program za revne, ki je vključeval prehransko dopolnilno pomoč, nego dojenčkov, splošno zdravstveno varstvo, dodatke k plačam, plačane dopuste, zavarovanje v primeru bolezni ali invalidnosti in splošno družinsko pomoč. Starejšim ni bilo potrebno skrbeti za svoje pokojnine, saj so te bile garantirane, hkrati pa mladim ni bilo potrebno skrbeti glede zaposlitve, kar je danes velikokrat problem v zahodnih kapitalističnih demokracijah. Sistem v Italiji je imel tudi to prednost, da se je ogromno pokrajine namenilo za gradnjo hiš in blokov ter za obdelovanje zemlje. S prihodom novega sistema se je preoblikovala tudi družba, pred prihodom Mussolinija na oblast je italijanski narod trpel lakoto in beležil velik procent brezposelnosti, kasneje pa je bil uveden red, škodljive snovi kot so pornografija, droge in vsaka vrsta degeneracije so bile prepovedane, saj so te stvari resnično škodljive za narodno moralo in ponižujejo naravo vseh, ki se z njo ukvarjajo, so tudi izredno zasvoljive in ravno to je problem današnjega zahoda, da ljudi zasvojijo škodljive snovi, kar ima slab vpliv na družbo. Vendar tudi če je fašistična Italija imela zelo dobre socialne pogoje, lahko še vedno naledimo na kritiko, ki prihaja iz strani nasprotnikov fašizma v smislu, da so Italijani tistega časa še vedno držali sovraštvo do tujih narodov in zato napadli Etiopijo, vendar to je zelo kompleksno vprašanje in bi radi, da se o tem debatira kdaj drugič, saj je ta tema predolga in preširoka, da bi se jo razložilo v enem samem članku. Ampak je pa dejstvo, da je danes diskurz premaknjen tako v levo, da se o tem niti ne splača na dolgo govoriti, saj ljudi zgodovina ne zanima, ampak jih zanima izključno ideologija, torej bolj pomembno je gledati na prihodnost, katere dobre stvari lahko uresničimo v prihodnosti, kako bi ovrgli negativne značilnosti, da bi nadaljevali s pozitivnimi ter kaj je najboljše za prihodnje generacije. Se spopasti z današnjimi problemi in ovirami in verjamemo, da je to pomembno, zgodovina je le nekaj, iz česa se lahko učimo, jo posnemamo, se po njej zgledujemo, vendar ni nekaj s čemer bi se morali obremenjevati cel čas. Kar se tiče ''italijanske agresije'' na Etiopijo pa je res, da je takrat Etiopija bila kolonija Anglije, ki si je lastila velik del sveta in tvorila enega največjih imperijev v zgodovini. Torej je imperializem še vedno bolj poznan Angležem kot Italijanom, kar je najbolj preprosta in enostavna razlaga, ki si jo lahko damo. 

Evropska zgodovina beleži ogromno podvigov, veličastnih in pomembnih bitk in vladarjev, zato je tudi nesmiselno znova vračati v leto 1945 in čas druge svetovne vojne, torej čas ko so se bratski evropski narodi pobijali med sabo, saj ima evropska zgodovina veliko drugih velikih dogodkov, uglednih junakov, o katerih lahko beremo in velikih vojn ter tehnoloških, vojaških in političnih podvigov, moderni sterilizirani mestni moški, ki je odvisen od materialnih ugodnosti nebo nikdar doživel toliko dogodkov, nikdar nebo videl toliko velikih momentov, kot ga je naprimer en srednjeveški templjar, nikdar nebo priča večjim pomembnim dogodkom, ampak se bo njegovo dolgočasno in pusto življenje vrtelo le okoli produktov, ki jih kupuje in požira. Ampak takšna sorta modernega človeka koristi eliti, saj je nezmožen samostojno razmišljati in se upirati, njegove misli so osredotočene le na to, katere neuporabne produkte bo kupoval, kaj bo naročil, kateri pervzerni video bo zbral na pornografskih straneh, katerega skorumpiranega politika bo volil naslednjič in če mu bo to vse zadostovalo. Ampak te stvari ne vodijo k sreči, ne vodijo k izpopolnjevanju, ne prinesejo nobene koristi na dolgi rok, le še bolj večajo notranjo praznino in dolgočasno naravo v sodobnemu človeku. Zato bi sodobna desnica, ki sami sebi pravi, da je kapitalistična in demokratična morala biti pozorna na te težave kakšna je morala naroda in civilizacije in ne konstanstno govoriti kako je vsak, ki se ne strinja z njimi fašist, čeprav o fašizmu vemo ravno toliko, kot vemo o zgodovini sami. Zmagovalec seveda, piše zgodovino. Ampak če že kdaj govorimo o preteklosti, govorimo o njej tako, da najprej poslušamo obe strani, neglede na to, katero obdobje omenjamo in koliko smo čustveni do katerega obdobja in katere vojne.

(Ruske žene spoštovanjem ogledujejo svete podobice, ki so jim jih razdelili italijanski vojaki v zasedenih krajih Rusije, 1942)

Dekadentna umetnost, politična alternativa in evropski monarhi - Tim Zakošek: intervju

Gospod Zakošek je trenutno v drugem letu študija na pariški Sorbonni, najdete pa ga lahko tudi na YouTube kanalu Scutum Fidei, kjer velikokrat poda mnenje ali kritiko o aktualnih kot tudi o zgodovinskih in verskih temah. Na blogu Potomci Legije smo se odločili, da z njim naredimo intervju o takšnih in drugačnih temah ter tudi zato, da se predstavi politični spekter, ki je neodvisen od mainstream levice, kot tudi mainstream desnice. 

Ali lahko za začetek poveste kje ste se izobraževali ter razjasnite svojo politično vizijo?

- Tim Zakošek. Že šesto leto v tujini. Štiri leta sem preživel z Inštitutom Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika, dve leti v Italiji, blizu Firenc, zatem v Bruslju ter Angliji in Franciji. Trenutno sem v drugem letu mojega študija prava na pariški Sorbonni. Sem monarhist. Ker imam že po naravi bolj konzervativen, tradicionalen pogled na svet, je po mojem mnenju (ter po mnenju Sv. Tomaža Akvinskega) monarhiji tisti red stvari, ki je človeku najbolj naraven, ker posnema, prvo božjo hierarhijo in drugič hierarhijo in red, katerega lahko najdemo v naravi.

Kateri misleci in filozofi, avtorji knjig so imeli vpliv na vašo življensko pot?

- Že v srednji šoli sem se, hvala odličnemu profesorju dr. Ivu Keržetu, spoznal z osnovami klasične filozofije. Predvsem, pa se je moje znanje poglobilo med študijem filozofije v Griciglianu. Tu nikakor ne morem ignorirati Platonovih in predvsem Aristotlovih mislih, ter predvsem del sv. Tomaža Akvinksega, kneza filozofov oz. Angelskega učitelja (Doctor Angelicus ac Docotr Communis). Na to trdo osnovo sem gradil z mislimi in deli, ki so jih v svojih spominih zapisali veliki možje, kot princ de Talleyrand ali vikont de Chateaubriaund, ter nekateri avtorji iz druge polovice XIX ter XX stoletja, kot npr. Chesterton, Newman, etc. Ter nekateri brilijatni politiki in filozofi iz našega časa, kot sta npr. Sir Roger Scruton (+2020) ter Jacob Rees-Mogg

Živimo v času, ko moderni umetniki trdijo, da pri njihovem delu gre za umetniško ustvarjanje, vendar veliko ljudi pa se strinja, da tu ne gre za umetnost, temveč za dekadenco. Kakšno je vaše mnenje o sodobni umetnosti (glasba, kipi, slike in arhitektura) in kako bi jo primerjali s staro umetnostjo v Evropi? Torej tisto umetnostjo ki je bila pred 20. stoletjem? Se je kaj spremenilo?

- Hvala za to vprašanje. Sam sem velik ljubitelj umetnosti in na splošno se rad okličem za "ljubitelja lepih stvari". Prava umetnost je transcendentna. Čeprav ljudje pravijo, da je lepota odvisna od vsakega posameznika, kot pravi slovenski rek: "vsake oči imajo svojega malarja". Se tu ne morem v celoti strinjati s to trditvijo. Umetnost je po drugi strani tudi odraz časa in družbe, k živi v njem. Moje najljubše obdobje je vsekakor barok, tako za umetnost kot za glasbo. Baročna umetnost, sploh na slovenskem, je bila odgovor protestantizmu in je bila odsev katoliškega triumfa nad zmotami. Premalo se Slovenci zavedamo, da imamo na svojih tleh prvovrstne zaklade umetnosti. Bodisi so avtorju tujci (Tintoretto), bodisi so to umetniki ki so živeli in delovali pri nas (Bergant, Metzinger, Robba itd). Z začetki industrijske revolucije, pa se je človeška družba počasi začela korumpirati in odsev le te dekadence je lahko viden tako v umetnosti (v vseh svojih panogah) kakor v glasbi. Sploh po prvi svetovni vojni se človeštvo nikoli ni več dvignilo na umetniške višave starega Rima ali gotskih katedral ali Velikega stoletja. Sploh umetnost po drugi vojni, ter vsa "osvobodilna gibanja" iz 60ih, 70ih in 80ih let so pribila zadnji žebelj v krsto omike in dobrega okusa. Umetnost je postala izmaličena ter glasba aharmonična. Vsekakor se kljub popolni dekadenci družbe najdejo posamezniki, ki s svojimi deli svetijo iz povprečja (kot npr. naš rojak Rudolf Španzel). Čeprav upanje še vedno obstaja, kajti vedno več mladih, je pritegnjenih k ustvarjanju klasičnih del (Gwyneth Thompson-Briggs, Michael Koropisz itd). Bistvo umetnosti je dvigniti človeka nad povprečje in ga napolniti z upanjem in lepoto. Kultura sama pa je pod napadom že dolgo časa. Namesto klasičnih del se na oder postavljajo izmaličeni ostanki, ki nam jih pod pretvezo umetnosti prodajajo kot nekaj normalnega in sprejemljivega, kljub temu da žali naš čut za lepoto, naše vrednote in vero. Umetnost mora bit provokativna pravijo. Toda mora v nas zbuditi dobro in ne slabega.

Glede na to da se zavzemate za monarhični model države - kako mislite da je mogoče dobiti pravo (nepokvarjeno) monarhijo? Glede na to da starih ni več ali pa so skorumpirane (španski burboni ali pa naprimer angleška monarhija)

- Tomaž Akvinski pravi, da nobena politična uredba ni popolna. Vsi živimi sedaj v neki kvazi demokraciji, vsak dan lahko vidimo, kako se ta "idealna" ureditev sesuva pred našimi očmi. Prednost pri monarhiji je njena temporalnost, kajti "le roi est mort, vive le roi". Monarh, bodisi dober, bodisi slab nosi odgovornost na svojih ramah. Kajti monarh je postavljen do svoje smrti, medtem ko so naši predstavniki postavljeni za nekaj let. Ker v današnji družbi smisla za dolžnost ter zvestobe praktično ni več, ni presenetljivo da najprej človek poskrbi za svoje interese, potem šele (če mu ostane kaj časa, običajno ne) pa za interese drugih oz. za skupno dobro. Nemogoče je imeti nepokvarljivo oblast, kajti oblast je sestavljena iz ljudi in ljudje smo krhki in zmotljivi. Toda realnost je jasna, več je škandalov in korupcije v republikah kot v monarhijah. Vsekakor so korupcije (tu ne govorimo nujno o podkupljivosti ampak na splošno o pervertizaciji človeka in njegovih vrednot) prisotne tudi v monarhijah, a so bolj redke in običajno se tičejo moralno-finančnih stvari, katere mediji in družba radi napihnejo. Primer tega lahko izpostavimo španskega kralja Juana Carlosa ali pa belgijskega kralja Alberta II., katere si ljudje zapomnijo le zaradi nekaj škandalov kot pa zaradi dobrih stvari, ki sta jih naredila za svoje ljudstvo. Drug primer je tudi Walški princ, kateremu še vedno nekateri Diana-fanatiki ne morejo oprostiti zgodbe z Diano, kljub temu da je to že zdavnaj voda pod mostom in je Princ eden izmed največjih upov za svet.

Trenutno se Evropejci soočamo z migracijami, s problemom razpada osnovnih človekovih vrednot in upadom natalitete. Naprimer v večjih mestih kot je Stockholm številna dekleta in ženske ne upajo same na ulico v strahu, da bi bile posiljene. Kje mislite da leži vzrok? Mislite da leži kakšen razlog v preteklosti ali so se ti problemi pojavili sami od sebe?

- Problem imigracije je zelo kompleksen. Večina podpornikov le tega, ga poskuša opravičiti s preseljevanji ljudstev in govori o sobivanju in deljenju kultur. To so večinoma ljudje, ki nimajo stika z realnostjo, ki je popolnoma drugačna. Horde mladih muslimanov, ki po vseh možnih poteh vdirajo v Evropo, kjer načrtno uničujejo našo kulturo in civilizacijo. Sobivanje z njimi je popolnoma nemogoče, kajti njihov način razmišljanja ni enak našemu. Za njih je šeriatsko pravo nad vse, in jim odpustimo to ker so "minoriteta", ki je "preganjana" ipd, medtem pa če bi se jaz skliceval na kanonsko pravo in bi ga postavil nad državno pravo, bi se mi vsi, v najboljšem primeru, smejali. Evropa drvi v propad! Zaenkrat še nič koristnega ni prišlo z trenutno migracijo, samo problemi, težave, cone brez prava (oz. šeriatskega prava). Razlog za vse skupaj leži v letih in desetletjih po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno na-novo zgraditi svet. Problem je nastal tudi z dekolonizacijo, kjer se (še vedno) te mlade države, kljub svoji "samostojnosti" držijo matičnih držav in so še vedno od njih odvisne finančno. Tako imamo danes države, ki so že desetletja samostojne, ampak, ki tonejo in svojo nesposobnost opravičujejo z "zlobnimi" kolonizatorji, ki jim še vedno morajo pošiljati kolosalne vsote denarja.

Katera je po vašem mnenju najboljša stranka pri nas v Sloveniji? Obstaja alternativa?

- Zanimivo vprašanje. Menim, da nobena od trenutno obstoječih strank ni po mojem okusu. Zato sem bom zadržal v svoje odgovoru. Sploh v zadnjih nekaj letih, se je večina strank močno spremenila in včasih celo zatajila svoje temelje. Zato ne morem več reči da je to najboljša stranka. V vsakem primeru v Sloveniji sploh ne obstaja prava, konservativna, tradicionalna stranka. Tista peščica, ki se oklicuje za desne stranke, je bolj kot ne neka kvazi-desnica.  Alternativa, bi bila ustanovitev prave katoliške, tradicionalne stranke. Vprašanje se tu postavi, kakšen bi bil njen začetni uspeh pri Slovencih.

S tem odgovorom se strinjam in tudi sam trdim, da trenutno ni obstoječe alternative, namesto strank pa rešitve ponujajo le identitarna gibanja, ki se jih v medijskem prostoru cenzurira. Voditelj države mora predstavljati avtoriteto in motivirati ljudi, saj je on varuh te države. Kateri so vaši najljubši monarhi? Osebno nisem podpornik monarhije, toda zame je francoski kralj Ludvik Deveti (1214-1270) primer resničnega in odločnega voditelja. Prepovedal je igre na srečo, posojila z obrestmi in prostitucijo. Povišal je tudi kazen za bogokletje. Veliko je prispeval za ohranitev Kristusovih spomenikov in zato je dal graditi Sainte-Chapelle - kapelo v Parizu. Ukazal je tudi sežig Talmudov in drugih judovskih knjig. Tudi v svojem osebnem življenju je bil zelo pobožen, beračem je umival noge ali med obrokom delil mizo z gobavci. Na koncu je zapustil svoje kraljestvo in se boril v križarskih vojnah. Postal je zavetnik francoske monarhije in vzor idealnega krščanskega monarha. Katere voditelje iz preteklosti bi Vi našteli kot najbolj idealne?

- Me veseli, da nisem edini, ki deli podoben pogled na trenutno situacijo. Sveti Ludvik IX je res lep primer dobrega krščanskega vladarja, tako v svojem zasebnem kot javnem življenju. Zanimivo je dejstvo koliko evropskih je blaženih ali svetih. Naj naštejem le nekaj primerov: sv. Venčeslav, sv. Štefan Ogrski, sv. Ožbolt, sv. Elizabeta Ogrska, sv. Edvard Spokornik, sv. Amadej IX Savojski, bl. Karel, bl. Cita, da nikakor ne pozabimo naše sv. Eme Krške. Potrebno je vedeti da je vse do renesančnih filozofski prekucij, naj bi vsak vladar poskusil čimbolj posnemati kreposti svojih prednikov, katere so bile zapisane v t.i. Specula principium oz. Ogledalu princev. Z Machiavellijem načinom razmišljanje, pa naj bi vladar upošteval nekakšno Proti-ogledalo princev. Nekaj vladarjev, ki me navdušujejo oz. navdihujejo. Avstrijski cesar Franc Jožef, njegov naslednik bl. Karel zatem Rudolf Habsburški, z njegovo ljubeznijo do evharistije. Po eni strani občudujem tudi Napoleona, zaradi njegovega vojaškega genija, čeprav graja marsikatero politično dejanje. Veliko spoštovanje imam tudi do Izabele Katoliške in njenega soproga Ferdinanda, zaradi njunega doprinosa k rekatolizaciji Španije. Imam tudi izredno spoštovanje do Elizabete II.

Gospod Zakošek, zahvaljujem se vam da ste se odzvali mojemu vabilu, dal bi vam pa še vprašanje za na konec - Veliko mladih zaradi prekomernega televizijskega oglaševanja, lažnega zgodovinopisja v šoli, ki pretekle voditelje, sisteme in države ki so se zavzemale za ohranitev starih vrednot in zdrave konzervativne pameti predstavlja kot negativne (medtem ko so razni revolucionarji predstavljeni kot dobri in pozitivni) ter seveda zaradi raznih marksističnih idej, drog in dekadence nasploh pade v slabo nemoralno družbo, saj jih ta družba uči, da je pravilno biti anarhist brez kakršnekoli odgovornosti. Katere knjige in avtorje bi priporočili mladim - tako tistim ki obiskujejo strojne šole kot tistim ki obiskujejo gimnazije - da bi v prihodnje vedeli ostati na zdravih konzervativnih temeljih?

- Hvala za vaše povabilo. Res je trenutna družba je izredno pod vplivom propagande. Krhkost naše družbe je ob vsaki krizi jasnejša. Če želimo pretrgati ta peklenski krog, ki nas vleče vedno bolj navzdol, je potrebno dobro izobražene mladine.  Tu ne namigujem, da potrebujemo veliko diplomiranih ljudi, ter ljudi z doktoratom. Žal te časti, dandanašnji skorajda nič več ne veljajo. Potrebna je pravilna izobrazba srca. Ta pa je nemogoča v današnji, razdvojeni družbi. Lepo ste opazili, da je velika večina mladih pod izrednim vplivom medijev, ter izredno slabo razložene zgodovine sveta in naroda. Na žalost, če si nekdo želi prejeti malo bolj konzervativno oz. bolj tradicionalno izobrazbo je bolj kot ne odvisen od samega sebe. Zato priporočam vsem v branje dobre zgodovinske knjige, lep primer tega je Zgodovina Slovenskega naroda, ki jo je v prvi polovici prejšnjega stoletja napisal Josip Gruden. Dober način je tudi branje življenjepisov in spominov velikih ljudi, kot npr. Slomškov (Otrok luči, je knjige ki se izredno lahko bere). Dobra knjiga je Genij kristjanizma  (Le génie de Christinisme), ki ga je napisal François-René de Chateaubriand. Predlagam v branje tudi Avguštinovo Božje mesto ter Aristotelovo Politiko in Nikomahove Etiko. Ob enem imamo pa tudi nekaj izredno dobrih konservativnih politikov, katere lahko poslušate tudi po spleti, tu bi predvsem izpostavil g. Rees-Mogga. Ob enem pa je v slovenskem prostoru prisotna skupnost Scutum Fidei, pri kateri tudi sam sodelujem z oddajami in članki, Tako, da lepo povabljeni k poslušanju in branju.

Gospod Zakošek, najlepša hvala še enkrat

- Hvala vam. Še enkrat se opravičujem za zamudo.