Gospod Zakošek je trenutno v drugem letu študija na pariški Sorbonni, najdete pa ga lahko tudi na YouTube kanalu Scutum Fidei, kjer velikokrat poda mnenje ali kritiko o aktualnih kot tudi o zgodovinskih in verskih temah. Na blogu Potomci Legije smo se odločili, da z njim naredimo intervju o takšnih in drugačnih temah ter tudi zato, da se predstavi politični spekter, ki je neodvisen od mainstream levice, kot tudi mainstream desnice.
Ali lahko za začetek poveste kje ste se izobraževali ter razjasnite svojo politično vizijo?
- Tim Zakošek. Že šesto leto v tujini. Štiri leta sem preživel z Inštitutom Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika, dve leti v Italiji, blizu Firenc, zatem v Bruslju ter Angliji in Franciji. Trenutno sem v drugem letu mojega študija prava na pariški Sorbonni. Sem monarhist. Ker imam že po naravi bolj konzervativen, tradicionalen pogled na svet, je po mojem mnenju (ter po mnenju Sv. Tomaža Akvinskega) monarhiji tisti red stvari, ki je človeku najbolj naraven, ker posnema, prvo božjo hierarhijo in drugič hierarhijo in red, katerega lahko najdemo v naravi.
Kateri misleci in filozofi, avtorji knjig so imeli vpliv na vašo življensko pot?
- Že v srednji šoli sem se, hvala odličnemu profesorju dr. Ivu Keržetu, spoznal z osnovami klasične filozofije. Predvsem, pa se je moje znanje poglobilo med študijem filozofije v Griciglianu. Tu nikakor ne morem ignorirati Platonovih in predvsem Aristotlovih mislih, ter predvsem del sv. Tomaža Akvinksega, kneza filozofov oz. Angelskega učitelja (Doctor Angelicus ac Docotr Communis). Na to trdo osnovo sem gradil z mislimi in deli, ki so jih v svojih spominih zapisali veliki možje, kot princ de Talleyrand ali vikont de Chateaubriaund, ter nekateri avtorji iz druge polovice XIX ter XX stoletja, kot npr. Chesterton, Newman, etc. Ter nekateri brilijatni politiki in filozofi iz našega časa, kot sta npr. Sir Roger Scruton (+2020) ter Jacob Rees-Mogg
Živimo v času, ko moderni umetniki trdijo, da pri njihovem delu gre za umetniško ustvarjanje, vendar veliko ljudi pa se strinja, da tu ne gre za umetnost, temveč za dekadenco. Kakšno je vaše mnenje o sodobni umetnosti (glasba, kipi, slike in arhitektura) in kako bi jo primerjali s staro umetnostjo v Evropi? Torej tisto umetnostjo ki je bila pred 20. stoletjem? Se je kaj spremenilo?
- Hvala za to vprašanje. Sam sem velik ljubitelj umetnosti in na splošno se rad okličem za "ljubitelja lepih stvari". Prava umetnost je transcendentna. Čeprav ljudje pravijo, da je lepota odvisna od vsakega posameznika, kot pravi slovenski rek: "vsake oči imajo svojega malarja". Se tu ne morem v celoti strinjati s to trditvijo. Umetnost je po drugi strani tudi odraz časa in družbe, k živi v njem. Moje najljubše obdobje je vsekakor barok, tako za umetnost kot za glasbo. Baročna umetnost, sploh na slovenskem, je bila odgovor protestantizmu in je bila odsev katoliškega triumfa nad zmotami. Premalo se Slovenci zavedamo, da imamo na svojih tleh prvovrstne zaklade umetnosti. Bodisi so avtorju tujci (Tintoretto), bodisi so to umetniki ki so živeli in delovali pri nas (Bergant, Metzinger, Robba itd). Z začetki industrijske revolucije, pa se je človeška družba počasi začela korumpirati in odsev le te dekadence je lahko viden tako v umetnosti (v vseh svojih panogah) kakor v glasbi. Sploh po prvi svetovni vojni se človeštvo nikoli ni več dvignilo na umetniške višave starega Rima ali gotskih katedral ali Velikega stoletja. Sploh umetnost po drugi vojni, ter vsa "osvobodilna gibanja" iz 60ih, 70ih in 80ih let so pribila zadnji žebelj v krsto omike in dobrega okusa. Umetnost je postala izmaličena ter glasba aharmonična. Vsekakor se kljub popolni dekadenci družbe najdejo posamezniki, ki s svojimi deli svetijo iz povprečja (kot npr. naš rojak Rudolf Španzel). Čeprav upanje še vedno obstaja, kajti vedno več mladih, je pritegnjenih k ustvarjanju klasičnih del (Gwyneth Thompson-Briggs, Michael Koropisz itd). Bistvo umetnosti je dvigniti človeka nad povprečje in ga napolniti z upanjem in lepoto. Kultura sama pa je pod napadom že dolgo časa. Namesto klasičnih del se na oder postavljajo izmaličeni ostanki, ki nam jih pod pretvezo umetnosti prodajajo kot nekaj normalnega in sprejemljivega, kljub temu da žali naš čut za lepoto, naše vrednote in vero. Umetnost mora bit provokativna pravijo. Toda mora v nas zbuditi dobro in ne slabega.
Glede na to da se zavzemate za monarhični model države - kako mislite da je mogoče dobiti pravo (nepokvarjeno) monarhijo? Glede na to da starih ni več ali pa so skorumpirane (španski burboni ali pa naprimer angleška monarhija)
- Tomaž Akvinski pravi, da nobena politična uredba ni popolna. Vsi živimi sedaj v neki kvazi demokraciji, vsak dan lahko vidimo, kako se ta "idealna" ureditev sesuva pred našimi očmi. Prednost pri monarhiji je njena temporalnost, kajti "le roi est mort, vive le roi". Monarh, bodisi dober, bodisi slab nosi odgovornost na svojih ramah. Kajti monarh je postavljen do svoje smrti, medtem ko so naši predstavniki postavljeni za nekaj let. Ker v današnji družbi smisla za dolžnost ter zvestobe praktično ni več, ni presenetljivo da najprej človek poskrbi za svoje interese, potem šele (če mu ostane kaj časa, običajno ne) pa za interese drugih oz. za skupno dobro. Nemogoče je imeti nepokvarljivo oblast, kajti oblast je sestavljena iz ljudi in ljudje smo krhki in zmotljivi. Toda realnost je jasna, več je škandalov in korupcije v republikah kot v monarhijah. Vsekakor so korupcije (tu ne govorimo nujno o podkupljivosti ampak na splošno o pervertizaciji človeka in njegovih vrednot) prisotne tudi v monarhijah, a so bolj redke in običajno se tičejo moralno-finančnih stvari, katere mediji in družba radi napihnejo. Primer tega lahko izpostavimo španskega kralja Juana Carlosa ali pa belgijskega kralja Alberta II., katere si ljudje zapomnijo le zaradi nekaj škandalov kot pa zaradi dobrih stvari, ki sta jih naredila za svoje ljudstvo. Drug primer je tudi Walški princ, kateremu še vedno nekateri Diana-fanatiki ne morejo oprostiti zgodbe z Diano, kljub temu da je to že zdavnaj voda pod mostom in je Princ eden izmed največjih upov za svet.
Trenutno se Evropejci soočamo z migracijami, s problemom razpada osnovnih človekovih vrednot in upadom natalitete. Naprimer v večjih mestih kot je Stockholm številna dekleta in ženske ne upajo same na ulico v strahu, da bi bile posiljene. Kje mislite da leži vzrok? Mislite da leži kakšen razlog v preteklosti ali so se ti problemi pojavili sami od sebe?
- Problem imigracije je zelo kompleksen. Večina podpornikov le tega, ga poskuša opravičiti s preseljevanji ljudstev in govori o sobivanju in deljenju kultur. To so večinoma ljudje, ki nimajo stika z realnostjo, ki je popolnoma drugačna. Horde mladih muslimanov, ki po vseh možnih poteh vdirajo v Evropo, kjer načrtno uničujejo našo kulturo in civilizacijo. Sobivanje z njimi je popolnoma nemogoče, kajti njihov način razmišljanja ni enak našemu. Za njih je šeriatsko pravo nad vse, in jim odpustimo to ker so "minoriteta", ki je "preganjana" ipd, medtem pa če bi se jaz skliceval na kanonsko pravo in bi ga postavil nad državno pravo, bi se mi vsi, v najboljšem primeru, smejali. Evropa drvi v propad! Zaenkrat še nič koristnega ni prišlo z trenutno migracijo, samo problemi, težave, cone brez prava (oz. šeriatskega prava). Razlog za vse skupaj leži v letih in desetletjih po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno na-novo zgraditi svet. Problem je nastal tudi z dekolonizacijo, kjer se (še vedno) te mlade države, kljub svoji "samostojnosti" držijo matičnih držav in so še vedno od njih odvisne finančno. Tako imamo danes države, ki so že desetletja samostojne, ampak, ki tonejo in svojo nesposobnost opravičujejo z "zlobnimi" kolonizatorji, ki jim še vedno morajo pošiljati kolosalne vsote denarja.
Katera je po vašem mnenju najboljša stranka pri nas v Sloveniji? Obstaja alternativa?
- Zanimivo vprašanje. Menim, da nobena od trenutno obstoječih strank ni po mojem okusu. Zato sem bom zadržal v svoje odgovoru. Sploh v zadnjih nekaj letih, se je večina strank močno spremenila in včasih celo zatajila svoje temelje. Zato ne morem več reči da je to najboljša stranka. V vsakem primeru v Sloveniji sploh ne obstaja prava, konservativna, tradicionalna stranka. Tista peščica, ki se oklicuje za desne stranke, je bolj kot ne neka kvazi-desnica. Alternativa, bi bila ustanovitev prave katoliške, tradicionalne stranke. Vprašanje se tu postavi, kakšen bi bil njen začetni uspeh pri Slovencih.
S tem odgovorom se strinjam in tudi sam trdim, da trenutno ni obstoječe alternative, namesto strank pa rešitve ponujajo le identitarna gibanja, ki se jih v medijskem prostoru cenzurira. Voditelj države mora predstavljati avtoriteto in motivirati ljudi, saj je on varuh te države. Kateri so vaši najljubši monarhi? Osebno nisem podpornik monarhije, toda zame je francoski kralj Ludvik Deveti (1214-1270) primer resničnega in odločnega voditelja. Prepovedal je igre na srečo, posojila z obrestmi in prostitucijo. Povišal je tudi kazen za bogokletje. Veliko je prispeval za ohranitev Kristusovih spomenikov in zato je dal graditi Sainte-Chapelle - kapelo v Parizu. Ukazal je tudi sežig Talmudov in drugih judovskih knjig. Tudi v svojem osebnem življenju je bil zelo pobožen, beračem je umival noge ali med obrokom delil mizo z gobavci. Na koncu je zapustil svoje kraljestvo in se boril v križarskih vojnah. Postal je zavetnik francoske monarhije in vzor idealnega krščanskega monarha. Katere voditelje iz preteklosti bi Vi našteli kot najbolj idealne?
- Me veseli, da nisem edini, ki deli podoben pogled na trenutno situacijo. Sveti Ludvik IX je res lep primer dobrega krščanskega vladarja, tako v svojem zasebnem kot javnem življenju. Zanimivo je dejstvo koliko evropskih je blaženih ali svetih. Naj naštejem le nekaj primerov: sv. Venčeslav, sv. Štefan Ogrski, sv. Ožbolt, sv. Elizabeta Ogrska, sv. Edvard Spokornik, sv. Amadej IX Savojski, bl. Karel, bl. Cita, da nikakor ne pozabimo naše sv. Eme Krške. Potrebno je vedeti da je vse do renesančnih filozofski prekucij, naj bi vsak vladar poskusil čimbolj posnemati kreposti svojih prednikov, katere so bile zapisane v t.i. Specula principium oz. Ogledalu princev. Z Machiavellijem načinom razmišljanje, pa naj bi vladar upošteval nekakšno Proti-ogledalo princev. Nekaj vladarjev, ki me navdušujejo oz. navdihujejo. Avstrijski cesar Franc Jožef, njegov naslednik bl. Karel zatem Rudolf Habsburški, z njegovo ljubeznijo do evharistije. Po eni strani občudujem tudi Napoleona, zaradi njegovega vojaškega genija, čeprav graja marsikatero politično dejanje. Veliko spoštovanje imam tudi do Izabele Katoliške in njenega soproga Ferdinanda, zaradi njunega doprinosa k rekatolizaciji Španije. Imam tudi izredno spoštovanje do Elizabete II.
Gospod Zakošek, zahvaljujem se vam da ste se odzvali mojemu vabilu, dal bi vam pa še vprašanje za na konec - Veliko mladih zaradi prekomernega televizijskega oglaševanja, lažnega zgodovinopisja v šoli, ki pretekle voditelje, sisteme in države ki so se zavzemale za ohranitev starih vrednot in zdrave konzervativne pameti predstavlja kot negativne (medtem ko so razni revolucionarji predstavljeni kot dobri in pozitivni) ter seveda zaradi raznih marksističnih idej, drog in dekadence nasploh pade v slabo nemoralno družbo, saj jih ta družba uči, da je pravilno biti anarhist brez kakršnekoli odgovornosti. Katere knjige in avtorje bi priporočili mladim - tako tistim ki obiskujejo strojne šole kot tistim ki obiskujejo gimnazije - da bi v prihodnje vedeli ostati na zdravih konzervativnih temeljih?
- Hvala za vaše povabilo. Res je trenutna družba je izredno pod vplivom propagande. Krhkost naše družbe je ob vsaki krizi jasnejša. Če želimo pretrgati ta peklenski krog, ki nas vleče vedno bolj navzdol, je potrebno dobro izobražene mladine. Tu ne namigujem, da potrebujemo veliko diplomiranih ljudi, ter ljudi z doktoratom. Žal te časti, dandanašnji skorajda nič več ne veljajo. Potrebna je pravilna izobrazba srca. Ta pa je nemogoča v današnji, razdvojeni družbi. Lepo ste opazili, da je velika večina mladih pod izrednim vplivom medijev, ter izredno slabo razložene zgodovine sveta in naroda. Na žalost, če si nekdo želi prejeti malo bolj konzervativno oz. bolj tradicionalno izobrazbo je bolj kot ne odvisen od samega sebe. Zato priporočam vsem v branje dobre zgodovinske knjige, lep primer tega je Zgodovina Slovenskega naroda, ki jo je v prvi polovici prejšnjega stoletja napisal Josip Gruden. Dober način je tudi branje življenjepisov in spominov velikih ljudi, kot npr. Slomškov (Otrok luči, je knjige ki se izredno lahko bere). Dobra knjiga je Genij kristjanizma (Le génie de Christinisme), ki ga je napisal François-René de Chateaubriand. Predlagam v branje tudi Avguštinovo Božje mesto ter Aristotelovo Politiko in Nikomahove Etiko. Ob enem imamo pa tudi nekaj izredno dobrih konservativnih politikov, katere lahko poslušate tudi po spleti, tu bi predvsem izpostavil g. Rees-Mogga. Ob enem pa je v slovenskem prostoru prisotna skupnost Scutum Fidei, pri kateri tudi sam sodelujem z oddajami in članki, Tako, da lepo povabljeni k poslušanju in branju.
Gospod Zakošek, najlepša hvala še enkrat
- Hvala vam. Še enkrat se opravičujem za zamudo.