Ko danes naletimo na objave raznih desničarjev, samooklicanih domoljubov in ''nacionalistov'' lahko naletimo na ogromno stvari, s katerimi se lahko tudi sami strinjamo, jih podpremo, vendar vsake toliko časa nas zmoti hipoteza desničarjev, ki se nanaša na njihov pogled v preteklost, na preteklo stoletje in neka nova sorta razlaganja zgodovine, ki je bila množici ljudi prej neznana. Logično je, da imajo desničarske skupine, stranke in mediji drugačen pogled na svet kot ga imajo levičarji, vendar kar se tiče druge svetovne vojne, tu imajo še vedno neke vrste zgodovinski dogmatizem zmagovalne strani, namesto da bi ta dogmatizem raziskali, v njem poiskali očitne luknje ter ga ovrgli. Tako kot levičarji imajo tudi desničarji globoko v podzavesti marksistično ideologijo, za katero pravijo, da se proti njej borijo, vendar še vedno verjamejo v marksistično verzijo zgodovine in prav bi bilo, da o tem tudi predebatiramo na dolgo in široko, saj je sama tema o drugi svetovni vojni in pogled nanjo preveč zapletena, da bi jo lahko razložili z nekaj zgodovinskimi učbeniki in hollywoodskimi filmi. Po vsaki vojni je zmagovalna stran tista, ki napiše svojo verzijo zgodovine, ki je velikokrat subjektivna in prirejena tako, da bi zmagovalna stran za prihodnje generacije izpadla lepo, pošteno in pravično. Tako lahko tudi po vsej Evropi in tudi na slovenskih tleh naletimo na primere, ko so komunisti žrtve ki so jih povzročili oni, enostavno pripisali poraženi strani, da bi s tem opravičili svoje zgodovinsko poslanstvo njihovega ideološkega boja in njihove krvave revolucije. Seveda se v vsaki vojni dogajajo slabe stvari na obeh straneh, vendar govorim o tem, da na vojno samo ne moramo gledati enostransko in subjektivno, kot jo predstavljajo univerzitetni profesorji in ljubljanski komunistični pesniki, vendar se moramo osredotočiti na to, da poslušamo obe strani, hkrati pa, razbijemo vsak zgodovinski mit, na katerega naletimo in katerega raziščemo. In verjamem, da je to povsem pravilno. Kot sem prej omenil, sodobna desnica ima še vedno pogled na zgodovino, ki so ga napisali ravno njihovi nasprotniki, levičarji in komunisti, ki so po drugi svetovni vojni prevzeli oblast. Tako desnica, ko kritizira komunizem, ne more brez tega, da nebi kritizirala tudi fašizma in Hitlerjevega nacional socializma, saj je po njihovem mnenju komunizem enak fašizmu in nacional socializmu, ker baje vsepovsod gre za diktaturo in totalitarni režim, s čimer se lahko delno strinjamo, ampak tu je problem da na sam fašizem in nacional socializem, ki sta bila poraženi ideologiji druge svetovne vojne lahko gledamo samo skozi očala zmagovalcev, skozi njihovo verzijo zgodovine, ki so jo napisali komunisti po vojni. Tako recimo lahko najdemo internetne objave s strani istih ljudi, ki so nagnjeni desno, da sta fašizem in komunizem bila enaka, naprimer nekaj podobnega je zadnjič objavila stranka Domovinska Liga na družbenih omrežjih. Jaz bi tukaj vzpostavil trditev, da o fašizmu in nacional socializmu se zaradi tega ve zelo malo. Vendar če hočemo neko ideologijo kritizirati, moramo prebrati njeno doktrino, za kaj se določena ideologija zavzema in kaj zagovarja in ne na to, kaj je nekdo v preteklosti naredil. Torej če želimo kritizirati marksizem, moramo brati Marxa, Lenina in Engelsa in ostale ki marksizem zagovarjajo, če hočemo kritizirati kapitalizem, potem moramo brati Adama Smitha, ki je znan kot ''oče kapitalizma''. Cilj tega je, da preden ideologijo začnemo sovražiti, jo kritizirati, jo zaničevati, moramo najprej si zagotiviti vpogled iz perspektive pripadnika. Torej če želimo dati kritiko na neko ideologijo, moramo najprej prisluhniti kaj ta ideologija zagovarja in ne samo poslušati njene kritike. Torej če pa bi želeli kritizirati fašizem, pa bi morali brati knjige Benita Mussolinija, Corneliu Zelea Codreanu, Oswalda Mosleya (in drugih zagovornikov fašizma) in se zares ne moremo zanašati na nek subjektiven zgodovinski film, ustvarjen v filmskih studijih, kjer se Američane, komuniste in partizane prikazuje kot srčne junake, Nemce in Italijane pa v tem primeru pa kot ubijalce in zlobneže.
Zaradi takega pisanja zgodovine, kot ga poznamo pa desnica noče, da se jo povezuje in asociira s fašizmom, zato raje trdijo, da so fašisti levičarji sami, od tod tudi izraz ''levi fašizem'', ki je prazna beseda in nima nekega globjega zgodovinskega pomena. Fašizem je danes pravzaprav nič drugega kot beseda, s katero se očrni političnega nasprotnika, brez da bi ljudje, ki uporabljajo ta izraz vedeli zakaj se fašizem politično, socialno in kulturno zavzema, torej kaj so njegovi cilji, njegova doktrina in ideologija. Naprimer nasprotniki Putina radi trdijo, da je Putin fašist, nasprotniki Trumpa medtem trdijo da je fašist Trump. Levi ga uporabljajo za desne, desni za leve in en na druge kažejo s prstom, češ ''vaša stran je bolj totalitarna, torej ste fašisti vi'', toda tu je še vedno živa marksistična mitologija, neglede na to, ali desničarji trdijo, da so proti njej ali ne. Toda tudi če je fašizem res tako negativen, moramo o tem vprašati tudi fašiste same. Torej poslušati vse in hkrati ne verjeti vsega, imeti zavesten um, s katerim lahko presodimo katera izgovorjena in napisana hipoteza je bližje realnosti. Toda za začetek se moramo poglobiti v to, kako in v kakšnih okoliščinah je fašizem v preteklosti prišel na oblast, kako se je kreiral in zakaj so bile stvari takšne kot so bile.
Po prvi svetovni vojni je Italija bila na kolenih in strta, gospodarstvo je propadalo, ljudje so izgubljali službe, italijanski vojaki so bili razočarani, ker niso dobili zemlje, ki so jo obljubljali, če bodo služili v vojski. Bili so tudi politični koflikti med raznimi nazori, uspevala so komunistična gibanja ki so italijanskemu (kot tudi kasneje slovenskemu) narodu bila tuja, saj je komunizem bil proti katolištvu in katoliški tradiciji, ta tradicija pa predstavlja velik del italijanske narodne kulture. Italijanski kralj se je bal državljanske vojne, zato je pustil, da na oblast pride Benito Mussolini, vodja fašistov, ki je potem prevzel državni aparat, popravil takratno stanje in Italijo povlekel ven iz povojne krize, zato se je Italija s krizo spopadla veliko boljše kot zahodne kapitalistične države, saj je njihov sistem bil gospodarsko in kulturno drugačen, zato je Italija imela tudi drugačne, oziroma lahko rečemo boljše gospodarske in kulturne rezultate, četudi ni imela veliko trgovskih prijateljev. Standard življenja in blaginja ljudi sta v fašistični Italiji bili dobri in visoki in veliko boljši kot pred prihodom Mussolinija na oblast. Zato naprimer če se kdaj poglabljamo v te zadeve lahko ugotovimo, da je od leta 1921 do 1925, ko je vladal Benito Mussolini je brezposelnost v Italiji padla za 77% in da je fašistična Italija zgradila 6,437 km nove infrastrukture in 400 novih mostov po vsej italijanski državi. Italija je v tem obdobju uvedla socialni program za revne, ki je vključeval prehransko dopolnilno pomoč, nego dojenčkov, splošno zdravstveno varstvo, dodatke k plačam, plačane dopuste, zavarovanje v primeru bolezni ali invalidnosti in splošno družinsko pomoč. Starejšim ni bilo potrebno skrbeti za svoje pokojnine, saj so te bile garantirane, hkrati pa mladim ni bilo potrebno skrbeti glede zaposlitve, kar je danes velikokrat problem v zahodnih kapitalističnih demokracijah. Sistem v Italiji je imel tudi to prednost, da se je ogromno pokrajine namenilo za gradnjo hiš in blokov ter za obdelovanje zemlje. S prihodom novega sistema se je preoblikovala tudi družba, pred prihodom Mussolinija na oblast je italijanski narod trpel lakoto in beležil velik procent brezposelnosti, kasneje pa je bil uveden red, škodljive snovi kot so pornografija, droge in vsaka vrsta degeneracije so bile prepovedane, saj so te stvari resnično škodljive za narodno moralo in ponižujejo naravo vseh, ki se z njo ukvarjajo, so tudi izredno zasvoljive in ravno to je problem današnjega zahoda, da ljudi zasvojijo škodljive snovi, kar ima slab vpliv na družbo. Vendar tudi če je fašistična Italija imela zelo dobre socialne pogoje, lahko še vedno naledimo na kritiko, ki prihaja iz strani nasprotnikov fašizma v smislu, da so Italijani tistega časa še vedno držali sovraštvo do tujih narodov in zato napadli Etiopijo, vendar to je zelo kompleksno vprašanje in bi radi, da se o tem debatira kdaj drugič, saj je ta tema predolga in preširoka, da bi se jo razložilo v enem samem članku. Ampak je pa dejstvo, da je danes diskurz premaknjen tako v levo, da se o tem niti ne splača na dolgo govoriti, saj ljudi zgodovina ne zanima, ampak jih zanima izključno ideologija, torej bolj pomembno je gledati na prihodnost, katere dobre stvari lahko uresničimo v prihodnosti, kako bi ovrgli negativne značilnosti, da bi nadaljevali s pozitivnimi ter kaj je najboljše za prihodnje generacije. Se spopasti z današnjimi problemi in ovirami in verjamemo, da je to pomembno, zgodovina je le nekaj, iz česa se lahko učimo, jo posnemamo, se po njej zgledujemo, vendar ni nekaj s čemer bi se morali obremenjevati cel čas. Kar se tiče ''italijanske agresije'' na Etiopijo pa je res, da je takrat Etiopija bila kolonija Anglije, ki si je lastila velik del sveta in tvorila enega največjih imperijev v zgodovini. Torej je imperializem še vedno bolj poznan Angležem kot Italijanom, kar je najbolj preprosta in enostavna razlaga, ki si jo lahko damo.
Evropska zgodovina beleži ogromno podvigov, veličastnih in pomembnih bitk in vladarjev, zato je tudi nesmiselno znova vračati v leto 1945 in čas druge svetovne vojne, torej čas ko so se bratski evropski narodi pobijali med sabo, saj ima evropska zgodovina veliko drugih velikih dogodkov, uglednih junakov, o katerih lahko beremo in velikih vojn ter tehnoloških, vojaških in političnih podvigov, moderni sterilizirani mestni moški, ki je odvisen od materialnih ugodnosti nebo nikdar doživel toliko dogodkov, nikdar nebo videl toliko velikih momentov, kot ga je naprimer en srednjeveški templjar, nikdar nebo priča večjim pomembnim dogodkom, ampak se bo njegovo dolgočasno in pusto življenje vrtelo le okoli produktov, ki jih kupuje in požira. Ampak takšna sorta modernega človeka koristi eliti, saj je nezmožen samostojno razmišljati in se upirati, njegove misli so osredotočene le na to, katere neuporabne produkte bo kupoval, kaj bo naročil, kateri pervzerni video bo zbral na pornografskih straneh, katerega skorumpiranega politika bo volil naslednjič in če mu bo to vse zadostovalo. Ampak te stvari ne vodijo k sreči, ne vodijo k izpopolnjevanju, ne prinesejo nobene koristi na dolgi rok, le še bolj večajo notranjo praznino in dolgočasno naravo v sodobnemu človeku. Zato bi sodobna desnica, ki sami sebi pravi, da je kapitalistična in demokratična morala biti pozorna na te težave kakšna je morala naroda in civilizacije in ne konstanstno govoriti kako je vsak, ki se ne strinja z njimi fašist, čeprav o fašizmu vemo ravno toliko, kot vemo o zgodovini sami. Zmagovalec seveda, piše zgodovino. Ampak če že kdaj govorimo o preteklosti, govorimo o njej tako, da najprej poslušamo obe strani, neglede na to, katero obdobje omenjamo in koliko smo čustveni do katerega obdobja in katere vojne.
(Ruske žene spoštovanjem ogledujejo svete podobice, ki so jim jih razdelili italijanski vojaki v zasedenih krajih Rusije, 1942)