Proti modernemu svetu - Nacionalizem in njegovi temelji

Večina ljudi rado zanemarja dejstvo, da naša politična stališča prihajajo iz narave ter človekovega življenja. Vsak od nas sledi določenemu vedenju, določeni smeri in načinu razmišljanja, od česar je odvisen tudi fizični ter duhovni nivo človeka. Že od pradavnine so ljudje stremeli k pridobitvi moči. Nadvlada se v politiki lahko pridobi le, če ena oseba ali pa skupina ljudi pridobi moč na pomembnih funkcijah. Če v neki državi nadzoruješ medije, univerze, parlament in bančništvo te države, pomeni da s tem upravljaš tudi z usodo naroda. Če imaš moč, tvoje politične odločitve oblikujejo kulturo, značaj in mentaliteto ljudi. Kot vemo iz prakse, danes pomembne položaje zasedajo globalisti, da potem lahko lažje izpeljejo svoje namene. Četudi te pohlepne pijavke obljubljajo enakost, svobodo in ostale levičarske ''vrednote'' so še vedno primer, kako lahko s samo politično močjo oblikuješ razmišljanje naroda. Tukaj pridemo do problema s konzervativci oziroma modernimi, liberalnimi konzervativci, ki se nanašajo na zapisano ustavo ter demokratični način vladanja, ki sta zapisana na kosu papirja. Toda ta kos papirja ni važen, saj je važen le človek, ki ima nadzor v rokah. Dobra plat pri teh desničarjih, konzervativcih je, da se načeloma zavzemajo za resnico in imajo kar nekaj stvari prav, toda če se zavzemamo za resnico, oziroma za '' najbolj zdravo politično alternativo'' hkrati pa ne živimo po njenih naukih, potem je ne bo želel sprejeti noben. Na internetu obstaja tudi izraz ''larping'' ki dobro razloži sledeče: ljudje javno izražajo svoja politična stališča, za kaj se zavzemajo ter dodajo da so se za te stvari zavzemali tudi nekateri ljudje v preteklosti toda ti ljudje lastnih idej še vedno ne prakticirajo, saj je to za njih ''pretežko''. Neumni bodo človeka sodili po besedah, modri po dejanjih. Tako je ogromno levičarjev, ki se zavzemajo za ''delavske pravice'' pravzaprav kulturnikov brez ene ure dela v življenju, pravtako na ''desnici'' lahko najdemo tiste, ki pravijo da se zavzemajo za tradicionalni način življenja, hkrati pa podpirajo zahodni kapitalistični sistem, ki je tradicionalne vrednote pomagal uničiti. 

Politika je precej povezana tudi z biologijo, saj smo ljudje biološka bitja in kot sem prej omenil, politika je povezana tudi s človekovim zasebnih življenjem, naprimer če bi začeli debato o pornografiji in škodljivosti pornografije bi se na eni strani našel nekdo, ki jo zagovarja in na drugi strani nekdo, ki jo prezira in je ne gleda. En drugega ne bosta morala nikakor spreobrniti in ni važno koliko argumentov uporabita v svoj prid. Ta dva človeka imata popolnoma drugačno naravo, živita drugačen način življenja - tisti, ki jo zagovarja ne vidi težav v tem, da prek zaslona gleda druge ljudi med spolnimi odnosi, saj je vajen na svojo nizko in ''cuckholdsko'' naravo, zanima ga le, kako bo živel čimbolj uživaško in udobno življenje, zato bo pornografijo zagovarjal. Podobno je s človekom, ki pornografiji nasprotuje - živi drugačen način življenja od prvega človeka, najverjetneje zaradi tega, ker je na nizko, degenerativno podlo naravo imun in posveča čas svojega življenja za pomembnejše in bolj produktivne stvari. Vendar obadva lahko spremenita svoja stališča tudi s tem, da začneta svoje življenje spreminjati, lahko na boljše, lahko pa tudi na slabše. Pri tem pa ima vpliv tudi sam sistem, ki vsiljuje materializem in hkrati zavira to, da bi si mladi postavili cilje, zato pa ljudi spreminja v popolne bednike brez odgovornosti in ljudi ki požirajo lažno realnost ki jo vidijo na televiziji, preden sploh postanejo polnoletni. Če začneš svoje življenje spreminjati, izpopolnjevati, je pomemben tudi tvoj ugled v političnem prostoru. Naprimer mediji radi prikazujejo nas nacionaliste kot totalne zgube in nedružabne ''incele'' ki želijo škoditi družbi in jo terorizirati, kar je popoln nesmisel, saj se tudi sam nacionalizem zavzema za to, da so ljudje znotraj naroda zdravi in živijo zdrav način življenja. Nihče od resničnih nacionalistov ni ''terorist'' ali ''incel'', ampak smo moški in ženske, ki se zavedamo aktualnih problemov ter postavljamo pomembnost krvi in naroda na prvo mesto, zato ker sam narod smo ljudje. Vsak, ki ne živi v skladu s tem je dejanski larper in v krogu ljudi samo išče pozornost, mi pa strahopetcev, infiltratorjev in prodanih duš ne potrebujemo. Nažalost obstajajo ljudje, ki trdijo da si delijo isto stališče kot mi ter bijejo isto borbo, sami sebe kličejo ''nacionalisti'', hkrati pa si tekom dneva ne vzamejo niti ene ure, da bi izpopolnjevali zdravje svojega telesa ali pa naredili kaj resnično produktivnega. Taki ljudje samo kvarijo naše vrste in ugled naše ideologije.

Želimo ustvarjati zdrave človeške skupnosti, zavzemamo se za ponovno rojstvo naroda ter nas samih ter tudi drugih narodov. Želimo, da vsak narod in etnična skupina naredijo v praksi isto zase, saj če tudi naši sosednji narodi ustvarijo močno, zdravo in vitalno narodno skupnost, lahko med seboj ustvarimo partnerstva. Verjamemo, da je nad samimi ljudmi tudi ''Višja sila'' ki nam postavlja načela in poganja naprej. Moramo skrbeti za svoje telo, za um in duha. Komunizem in kapitalizem sta oba zanemarila dediščino narodov, naše identitete, naš duhovni nivo, našo kulturo, komunisti se narodni dediščini odrekajo ker jo vidijo kot ''belo in reakcionarno'', medtem ko njihovi zahodni bratje kapitalisti zanemarjajo dediščino zaradi tega, ker jim ne prinese denarnega dobička. Zato so nekoč lepe in estetske evropske zgradbe ter mogočne Božje katedrale zamenjale pošastne betonske stolpnice in poslovne stavbe. Nacionalisti verjamemo, da če bomo delali skupaj kot ekipa, bo to naredilo naš narod bolj izkušen in močnejši, poleg ohranitve nacionalne dediščine in tradicionalnih vrednot pa se zavzemamo za socialni red in solidarnost. Zato mora vsak nacionalist hkrati biti tudi socialen in se zavzemati za to, da si ljudje pomagajo ter skrbijo en za drugega, saj je narod družina in mi v tej veliki družini predstavljamo vlogo bratov in sester. Vsak od nas ima možnost, da doprinese svoj trud, energijo in čas za narodni in rasni obstoj ter neglede na vse prihajajoče ovire in težave, kot tudi blatenje s strani medijev in na koncu nebo nikomur od nas žal, da je na pomembni prelomnici svojega življenja izbral čast ter se postavil na stran svoje krvi, svojih ljudi in svojih prednikov, kot tudi na stran svojega kontinenta in lastne rase. Vendar zavedamo se, da ima v teh časih totalno oblast svetovna elita, ki vpliva na korporacije,  medije, zabavno industrijo in banke, ta elita pa izhaja iz brezkoreninskega kulta, plemena ki je prevzelo liberalne in ''progresivne'' ideje ter zaradi lastnega interesa je ista svetovna elita bila pripravljena evropsko mladino odtrgati od lastnih običajev, od lastne kulture, kar je predstavljeno kot ''tradicionalistično'' je postalo zasmehovano in označeno kot zaostalo, isti sistem pa že desetletja spreminja mlade ljudi v ''upornike'', katerih potomci kasneje končajo v razbitih družinah, kjer prevladuje alkoholizem in prešuštvo (moderne ''družine'' brez nekih temeljev) Svetovna elita, ki nam vlada in hkrati vpliva na to, katere vrednote in način razmišljanja moramo sprejeti obljublja svobodo govora in demokracijo, voljo ljudstva toda ironično je, da so hkrati njihove združbe pripravljene spodkopavati vsak način odpora proti njim,  resnične nasprotnike svetovne elite, nacionaliste pa utišajo zaradi nevarnosti ''sovražnega govora'', hkrati pa onemogočajo vsak normalen diskurz. Cenzorji v službah globalistov vsak dan množično brišejo spletne portale, posnetke in celo glasbo, prepovedujejo razna metapolitična gibanja, ki nasprotujejo islamizaciji Evrope in ki želijo nazaj vrniti načela tradicije, socialnega reda, hierarhijo, avtoriteto, družino, naravne zakone, vpostavitev katoliškega nauka ter ohranitev kulture in identitete v evropski družbi

Biologija ima velik vpliv na naše poglede na svet. Stalna viktimizacija s strani ''desnih'' liberalnih konzervativcev nas ne bo pripeljala nikamor, stvari za katere se zavzemamo pa bodo zato izgledale neprivlačne in odbijale ljudi. Če bomo iz sebe delali žrtve in se stalno pritoževali čez levico nas ljudje ne bodo jemali resno, zato nam nasvete in odgovore na zastavljena vprašanja lahko da le biologija oz. zakoni narave in hierarhija, ki biva v naravi. Če želimo spremeniti svet, najprej spremenimo sami sebe.

Mainstream desnica in njen izkrivljen pogled na preteklost

Ko danes naletimo na objave raznih desničarjev, samooklicanih domoljubov in ''nacionalistov'' lahko naletimo na ogromno stvari, s katerimi se lahko tudi sami strinjamo, jih podpremo, vendar vsake toliko časa nas zmoti hipoteza desničarjev, ki se nanaša na njihov pogled v preteklost, na preteklo stoletje in neka nova sorta razlaganja zgodovine, ki je bila množici ljudi prej neznana. Logično je, da imajo desničarske skupine, stranke in mediji drugačen pogled na svet kot ga imajo levičarji, vendar kar se tiče druge svetovne vojne, tu imajo še vedno neke vrste zgodovinski dogmatizem zmagovalne strani, namesto da bi ta dogmatizem raziskali, v njem poiskali očitne luknje ter ga ovrgli. Tako kot levičarji imajo tudi desničarji globoko v podzavesti marksistično ideologijo, za katero pravijo, da se proti njej borijo, vendar še vedno verjamejo v marksistično verzijo zgodovine in prav bi bilo, da o tem tudi predebatiramo na dolgo in široko, saj je sama tema o drugi svetovni vojni in pogled nanjo preveč zapletena, da bi jo lahko razložili z nekaj zgodovinskimi učbeniki in hollywoodskimi filmi. Po vsaki vojni je zmagovalna stran tista, ki napiše svojo verzijo zgodovine, ki je velikokrat subjektivna in prirejena tako, da bi zmagovalna stran za prihodnje generacije izpadla lepo, pošteno in pravično. Tako lahko tudi po vsej Evropi in tudi na slovenskih tleh naletimo na primere, ko so komunisti žrtve ki so jih povzročili oni, enostavno pripisali poraženi strani, da bi s tem opravičili svoje zgodovinsko poslanstvo njihovega ideološkega boja in njihove krvave revolucije. Seveda se v vsaki vojni dogajajo slabe stvari na obeh straneh, vendar govorim o tem, da na vojno samo ne moramo gledati enostransko in subjektivno, kot jo predstavljajo univerzitetni profesorji in ljubljanski komunistični pesniki, vendar se moramo osredotočiti na to, da poslušamo obe strani, hkrati pa, razbijemo vsak zgodovinski mit, na katerega naletimo in katerega raziščemo. In verjamem, da je to povsem pravilno. Kot sem prej omenil, sodobna desnica ima še vedno pogled na zgodovino, ki so ga napisali ravno njihovi nasprotniki, levičarji in komunisti, ki so po drugi svetovni vojni prevzeli oblast. Tako desnica, ko kritizira komunizem, ne more brez tega, da nebi kritizirala tudi fašizma in Hitlerjevega nacional socializma, saj je po njihovem mnenju komunizem enak fašizmu in nacional socializmu, ker baje vsepovsod gre za diktaturo in totalitarni režim, s čimer se lahko delno strinjamo, ampak tu je problem da na sam fašizem in nacional socializem, ki sta bila poraženi ideologiji druge svetovne vojne lahko gledamo samo skozi očala zmagovalcev, skozi njihovo verzijo zgodovine, ki so jo napisali komunisti po vojni. Tako recimo lahko najdemo internetne objave s strani istih ljudi, ki so nagnjeni desno, da sta fašizem in komunizem bila enaka, naprimer nekaj podobnega je zadnjič objavila stranka Domovinska Liga na družbenih omrežjih. Jaz bi tukaj vzpostavil trditev, da o fašizmu in nacional socializmu se zaradi tega ve zelo malo. Vendar če hočemo neko ideologijo kritizirati, moramo prebrati njeno doktrino, za kaj se določena ideologija zavzema in kaj zagovarja in ne na to, kaj je nekdo v preteklosti naredil. Torej če želimo kritizirati marksizem, moramo brati Marxa, Lenina in Engelsa in ostale ki marksizem zagovarjajo, če hočemo kritizirati kapitalizem, potem moramo brati Adama Smitha, ki je znan kot ''oče kapitalizma''. Cilj tega je, da preden ideologijo začnemo sovražiti, jo kritizirati, jo zaničevati, moramo najprej si zagotiviti vpogled iz perspektive pripadnika. Torej če želimo dati kritiko na neko ideologijo, moramo najprej prisluhniti kaj ta ideologija zagovarja in ne samo poslušati njene kritike. Torej če pa bi želeli kritizirati fašizem, pa bi morali brati knjige Benita Mussolinija, Corneliu Zelea Codreanu, Oswalda Mosleya (in drugih zagovornikov fašizma) in se zares ne moremo zanašati na nek subjektiven zgodovinski film, ustvarjen v filmskih studijih, kjer se Američane, komuniste in partizane prikazuje kot srčne junake, Nemce in Italijane pa v tem primeru pa kot ubijalce in zlobneže. 

Zaradi takega pisanja zgodovine, kot ga poznamo pa desnica noče, da se jo povezuje in asociira s fašizmom, zato raje trdijo, da so fašisti levičarji sami, od tod tudi izraz ''levi fašizem'', ki je prazna beseda in nima nekega globjega zgodovinskega pomena. Fašizem je danes pravzaprav nič drugega kot beseda, s katero se očrni političnega nasprotnika, brez da bi ljudje, ki uporabljajo ta izraz vedeli zakaj se fašizem politično, socialno in kulturno zavzema, torej kaj so njegovi cilji, njegova doktrina in ideologija. Naprimer nasprotniki Putina radi trdijo, da je Putin fašist, nasprotniki Trumpa medtem trdijo da je fašist Trump. Levi ga uporabljajo za desne, desni za leve in en na druge kažejo s prstom, češ ''vaša stran je bolj totalitarna, torej ste fašisti vi'', toda tu je še vedno živa marksistična mitologija, neglede na to, ali desničarji trdijo, da so proti njej ali ne. Toda tudi če je fašizem res tako negativen, moramo o tem vprašati tudi fašiste same. Torej poslušati vse in hkrati ne verjeti vsega, imeti zavesten um, s katerim lahko presodimo katera izgovorjena in napisana hipoteza je bližje realnosti. Toda za začetek se moramo poglobiti v to, kako in v kakšnih okoliščinah je fašizem v preteklosti prišel na oblast, kako se je kreiral in zakaj so bile stvari takšne kot so bile.

Po prvi svetovni vojni je Italija bila na kolenih in strta, gospodarstvo je propadalo, ljudje so izgubljali službe, italijanski vojaki so bili razočarani, ker niso dobili zemlje, ki so jo obljubljali, če bodo služili v vojski. Bili so tudi politični koflikti med raznimi nazori, uspevala so komunistična gibanja ki so italijanskemu (kot tudi kasneje slovenskemu) narodu bila tuja, saj je komunizem bil proti katolištvu in katoliški tradiciji, ta tradicija pa predstavlja velik del italijanske narodne kulture.  Italijanski kralj se je bal državljanske vojne, zato je pustil, da na oblast pride Benito Mussolini, vodja fašistov, ki je potem prevzel državni aparat, popravil takratno stanje in Italijo povlekel ven iz povojne krize, zato se je Italija s krizo spopadla veliko boljše kot zahodne kapitalistične države, saj je njihov sistem bil gospodarsko in kulturno drugačen, zato je Italija imela tudi drugačne, oziroma lahko rečemo boljše gospodarske in kulturne rezultate, četudi ni imela veliko trgovskih prijateljev. Standard življenja in blaginja ljudi sta v fašistični Italiji bili dobri in visoki in veliko boljši kot pred prihodom Mussolinija na oblast. Zato naprimer če se kdaj poglabljamo v te zadeve lahko ugotovimo, da je od leta 1921 do 1925, ko je vladal Benito Mussolini je brezposelnost v Italiji padla za 77% in da je fašistična Italija zgradila 6,437 km nove infrastrukture in 400 novih mostov po vsej italijanski državi. Italija je v tem obdobju uvedla socialni program za revne, ki je vključeval prehransko dopolnilno pomoč, nego dojenčkov, splošno zdravstveno varstvo, dodatke k plačam, plačane dopuste, zavarovanje v primeru bolezni ali invalidnosti in splošno družinsko pomoč. Starejšim ni bilo potrebno skrbeti za svoje pokojnine, saj so te bile garantirane, hkrati pa mladim ni bilo potrebno skrbeti glede zaposlitve, kar je danes velikokrat problem v zahodnih kapitalističnih demokracijah. Sistem v Italiji je imel tudi to prednost, da se je ogromno pokrajine namenilo za gradnjo hiš in blokov ter za obdelovanje zemlje. S prihodom novega sistema se je preoblikovala tudi družba, pred prihodom Mussolinija na oblast je italijanski narod trpel lakoto in beležil velik procent brezposelnosti, kasneje pa je bil uveden red, škodljive snovi kot so pornografija, droge in vsaka vrsta degeneracije so bile prepovedane, saj so te stvari resnično škodljive za narodno moralo in ponižujejo naravo vseh, ki se z njo ukvarjajo, so tudi izredno zasvoljive in ravno to je problem današnjega zahoda, da ljudi zasvojijo škodljive snovi, kar ima slab vpliv na družbo. Vendar tudi če je fašistična Italija imela zelo dobre socialne pogoje, lahko še vedno naledimo na kritiko, ki prihaja iz strani nasprotnikov fašizma v smislu, da so Italijani tistega časa še vedno držali sovraštvo do tujih narodov in zato napadli Etiopijo, vendar to je zelo kompleksno vprašanje in bi radi, da se o tem debatira kdaj drugič, saj je ta tema predolga in preširoka, da bi se jo razložilo v enem samem članku. Ampak je pa dejstvo, da je danes diskurz premaknjen tako v levo, da se o tem niti ne splača na dolgo govoriti, saj ljudi zgodovina ne zanima, ampak jih zanima izključno ideologija, torej bolj pomembno je gledati na prihodnost, katere dobre stvari lahko uresničimo v prihodnosti, kako bi ovrgli negativne značilnosti, da bi nadaljevali s pozitivnimi ter kaj je najboljše za prihodnje generacije. Se spopasti z današnjimi problemi in ovirami in verjamemo, da je to pomembno, zgodovina je le nekaj, iz česa se lahko učimo, jo posnemamo, se po njej zgledujemo, vendar ni nekaj s čemer bi se morali obremenjevati cel čas. Kar se tiče ''italijanske agresije'' na Etiopijo pa je res, da je takrat Etiopija bila kolonija Anglije, ki si je lastila velik del sveta in tvorila enega največjih imperijev v zgodovini. Torej je imperializem še vedno bolj poznan Angležem kot Italijanom, kar je najbolj preprosta in enostavna razlaga, ki si jo lahko damo. 

Evropska zgodovina beleži ogromno podvigov, veličastnih in pomembnih bitk in vladarjev, zato je tudi nesmiselno znova vračati v leto 1945 in čas druge svetovne vojne, torej čas ko so se bratski evropski narodi pobijali med sabo, saj ima evropska zgodovina veliko drugih velikih dogodkov, uglednih junakov, o katerih lahko beremo in velikih vojn ter tehnoloških, vojaških in političnih podvigov, moderni sterilizirani mestni moški, ki je odvisen od materialnih ugodnosti nebo nikdar doživel toliko dogodkov, nikdar nebo videl toliko velikih momentov, kot ga je naprimer en srednjeveški templjar, nikdar nebo priča večjim pomembnim dogodkom, ampak se bo njegovo dolgočasno in pusto življenje vrtelo le okoli produktov, ki jih kupuje in požira. Ampak takšna sorta modernega človeka koristi eliti, saj je nezmožen samostojno razmišljati in se upirati, njegove misli so osredotočene le na to, katere neuporabne produkte bo kupoval, kaj bo naročil, kateri pervzerni video bo zbral na pornografskih straneh, katerega skorumpiranega politika bo volil naslednjič in če mu bo to vse zadostovalo. Ampak te stvari ne vodijo k sreči, ne vodijo k izpopolnjevanju, ne prinesejo nobene koristi na dolgi rok, le še bolj večajo notranjo praznino in dolgočasno naravo v sodobnemu človeku. Zato bi sodobna desnica, ki sami sebi pravi, da je kapitalistična in demokratična morala biti pozorna na te težave kakšna je morala naroda in civilizacije in ne konstanstno govoriti kako je vsak, ki se ne strinja z njimi fašist, čeprav o fašizmu vemo ravno toliko, kot vemo o zgodovini sami. Zmagovalec seveda, piše zgodovino. Ampak če že kdaj govorimo o preteklosti, govorimo o njej tako, da najprej poslušamo obe strani, neglede na to, katero obdobje omenjamo in koliko smo čustveni do katerega obdobja in katere vojne.

(Ruske žene spoštovanjem ogledujejo svete podobice, ki so jim jih razdelili italijanski vojaki v zasedenih krajih Rusije, 1942)

Dekadentna umetnost, politična alternativa in evropski monarhi - Tim Zakošek: intervju

Gospod Zakošek je trenutno v drugem letu študija na pariški Sorbonni, najdete pa ga lahko tudi na YouTube kanalu Scutum Fidei, kjer velikokrat poda mnenje ali kritiko o aktualnih kot tudi o zgodovinskih in verskih temah. Na blogu Potomci Legije smo se odločili, da z njim naredimo intervju o takšnih in drugačnih temah ter tudi zato, da se predstavi politični spekter, ki je neodvisen od mainstream levice, kot tudi mainstream desnice. 

Ali lahko za začetek poveste kje ste se izobraževali ter razjasnite svojo politično vizijo?

- Tim Zakošek. Že šesto leto v tujini. Štiri leta sem preživel z Inštitutom Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika, dve leti v Italiji, blizu Firenc, zatem v Bruslju ter Angliji in Franciji. Trenutno sem v drugem letu mojega študija prava na pariški Sorbonni. Sem monarhist. Ker imam že po naravi bolj konzervativen, tradicionalen pogled na svet, je po mojem mnenju (ter po mnenju Sv. Tomaža Akvinskega) monarhiji tisti red stvari, ki je človeku najbolj naraven, ker posnema, prvo božjo hierarhijo in drugič hierarhijo in red, katerega lahko najdemo v naravi.

Kateri misleci in filozofi, avtorji knjig so imeli vpliv na vašo življensko pot?

- Že v srednji šoli sem se, hvala odličnemu profesorju dr. Ivu Keržetu, spoznal z osnovami klasične filozofije. Predvsem, pa se je moje znanje poglobilo med študijem filozofije v Griciglianu. Tu nikakor ne morem ignorirati Platonovih in predvsem Aristotlovih mislih, ter predvsem del sv. Tomaža Akvinksega, kneza filozofov oz. Angelskega učitelja (Doctor Angelicus ac Docotr Communis). Na to trdo osnovo sem gradil z mislimi in deli, ki so jih v svojih spominih zapisali veliki možje, kot princ de Talleyrand ali vikont de Chateaubriaund, ter nekateri avtorji iz druge polovice XIX ter XX stoletja, kot npr. Chesterton, Newman, etc. Ter nekateri brilijatni politiki in filozofi iz našega časa, kot sta npr. Sir Roger Scruton (+2020) ter Jacob Rees-Mogg

Živimo v času, ko moderni umetniki trdijo, da pri njihovem delu gre za umetniško ustvarjanje, vendar veliko ljudi pa se strinja, da tu ne gre za umetnost, temveč za dekadenco. Kakšno je vaše mnenje o sodobni umetnosti (glasba, kipi, slike in arhitektura) in kako bi jo primerjali s staro umetnostjo v Evropi? Torej tisto umetnostjo ki je bila pred 20. stoletjem? Se je kaj spremenilo?

- Hvala za to vprašanje. Sam sem velik ljubitelj umetnosti in na splošno se rad okličem za "ljubitelja lepih stvari". Prava umetnost je transcendentna. Čeprav ljudje pravijo, da je lepota odvisna od vsakega posameznika, kot pravi slovenski rek: "vsake oči imajo svojega malarja". Se tu ne morem v celoti strinjati s to trditvijo. Umetnost je po drugi strani tudi odraz časa in družbe, k živi v njem. Moje najljubše obdobje je vsekakor barok, tako za umetnost kot za glasbo. Baročna umetnost, sploh na slovenskem, je bila odgovor protestantizmu in je bila odsev katoliškega triumfa nad zmotami. Premalo se Slovenci zavedamo, da imamo na svojih tleh prvovrstne zaklade umetnosti. Bodisi so avtorju tujci (Tintoretto), bodisi so to umetniki ki so živeli in delovali pri nas (Bergant, Metzinger, Robba itd). Z začetki industrijske revolucije, pa se je človeška družba počasi začela korumpirati in odsev le te dekadence je lahko viden tako v umetnosti (v vseh svojih panogah) kakor v glasbi. Sploh po prvi svetovni vojni se človeštvo nikoli ni več dvignilo na umetniške višave starega Rima ali gotskih katedral ali Velikega stoletja. Sploh umetnost po drugi vojni, ter vsa "osvobodilna gibanja" iz 60ih, 70ih in 80ih let so pribila zadnji žebelj v krsto omike in dobrega okusa. Umetnost je postala izmaličena ter glasba aharmonična. Vsekakor se kljub popolni dekadenci družbe najdejo posamezniki, ki s svojimi deli svetijo iz povprečja (kot npr. naš rojak Rudolf Španzel). Čeprav upanje še vedno obstaja, kajti vedno več mladih, je pritegnjenih k ustvarjanju klasičnih del (Gwyneth Thompson-Briggs, Michael Koropisz itd). Bistvo umetnosti je dvigniti človeka nad povprečje in ga napolniti z upanjem in lepoto. Kultura sama pa je pod napadom že dolgo časa. Namesto klasičnih del se na oder postavljajo izmaličeni ostanki, ki nam jih pod pretvezo umetnosti prodajajo kot nekaj normalnega in sprejemljivega, kljub temu da žali naš čut za lepoto, naše vrednote in vero. Umetnost mora bit provokativna pravijo. Toda mora v nas zbuditi dobro in ne slabega.

Glede na to da se zavzemate za monarhični model države - kako mislite da je mogoče dobiti pravo (nepokvarjeno) monarhijo? Glede na to da starih ni več ali pa so skorumpirane (španski burboni ali pa naprimer angleška monarhija)

- Tomaž Akvinski pravi, da nobena politična uredba ni popolna. Vsi živimi sedaj v neki kvazi demokraciji, vsak dan lahko vidimo, kako se ta "idealna" ureditev sesuva pred našimi očmi. Prednost pri monarhiji je njena temporalnost, kajti "le roi est mort, vive le roi". Monarh, bodisi dober, bodisi slab nosi odgovornost na svojih ramah. Kajti monarh je postavljen do svoje smrti, medtem ko so naši predstavniki postavljeni za nekaj let. Ker v današnji družbi smisla za dolžnost ter zvestobe praktično ni več, ni presenetljivo da najprej človek poskrbi za svoje interese, potem šele (če mu ostane kaj časa, običajno ne) pa za interese drugih oz. za skupno dobro. Nemogoče je imeti nepokvarljivo oblast, kajti oblast je sestavljena iz ljudi in ljudje smo krhki in zmotljivi. Toda realnost je jasna, več je škandalov in korupcije v republikah kot v monarhijah. Vsekakor so korupcije (tu ne govorimo nujno o podkupljivosti ampak na splošno o pervertizaciji človeka in njegovih vrednot) prisotne tudi v monarhijah, a so bolj redke in običajno se tičejo moralno-finančnih stvari, katere mediji in družba radi napihnejo. Primer tega lahko izpostavimo španskega kralja Juana Carlosa ali pa belgijskega kralja Alberta II., katere si ljudje zapomnijo le zaradi nekaj škandalov kot pa zaradi dobrih stvari, ki sta jih naredila za svoje ljudstvo. Drug primer je tudi Walški princ, kateremu še vedno nekateri Diana-fanatiki ne morejo oprostiti zgodbe z Diano, kljub temu da je to že zdavnaj voda pod mostom in je Princ eden izmed največjih upov za svet.

Trenutno se Evropejci soočamo z migracijami, s problemom razpada osnovnih človekovih vrednot in upadom natalitete. Naprimer v večjih mestih kot je Stockholm številna dekleta in ženske ne upajo same na ulico v strahu, da bi bile posiljene. Kje mislite da leži vzrok? Mislite da leži kakšen razlog v preteklosti ali so se ti problemi pojavili sami od sebe?

- Problem imigracije je zelo kompleksen. Večina podpornikov le tega, ga poskuša opravičiti s preseljevanji ljudstev in govori o sobivanju in deljenju kultur. To so večinoma ljudje, ki nimajo stika z realnostjo, ki je popolnoma drugačna. Horde mladih muslimanov, ki po vseh možnih poteh vdirajo v Evropo, kjer načrtno uničujejo našo kulturo in civilizacijo. Sobivanje z njimi je popolnoma nemogoče, kajti njihov način razmišljanja ni enak našemu. Za njih je šeriatsko pravo nad vse, in jim odpustimo to ker so "minoriteta", ki je "preganjana" ipd, medtem pa če bi se jaz skliceval na kanonsko pravo in bi ga postavil nad državno pravo, bi se mi vsi, v najboljšem primeru, smejali. Evropa drvi v propad! Zaenkrat še nič koristnega ni prišlo z trenutno migracijo, samo problemi, težave, cone brez prava (oz. šeriatskega prava). Razlog za vse skupaj leži v letih in desetletjih po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno na-novo zgraditi svet. Problem je nastal tudi z dekolonizacijo, kjer se (še vedno) te mlade države, kljub svoji "samostojnosti" držijo matičnih držav in so še vedno od njih odvisne finančno. Tako imamo danes države, ki so že desetletja samostojne, ampak, ki tonejo in svojo nesposobnost opravičujejo z "zlobnimi" kolonizatorji, ki jim še vedno morajo pošiljati kolosalne vsote denarja.

Katera je po vašem mnenju najboljša stranka pri nas v Sloveniji? Obstaja alternativa?

- Zanimivo vprašanje. Menim, da nobena od trenutno obstoječih strank ni po mojem okusu. Zato sem bom zadržal v svoje odgovoru. Sploh v zadnjih nekaj letih, se je večina strank močno spremenila in včasih celo zatajila svoje temelje. Zato ne morem več reči da je to najboljša stranka. V vsakem primeru v Sloveniji sploh ne obstaja prava, konservativna, tradicionalna stranka. Tista peščica, ki se oklicuje za desne stranke, je bolj kot ne neka kvazi-desnica.  Alternativa, bi bila ustanovitev prave katoliške, tradicionalne stranke. Vprašanje se tu postavi, kakšen bi bil njen začetni uspeh pri Slovencih.

S tem odgovorom se strinjam in tudi sam trdim, da trenutno ni obstoječe alternative, namesto strank pa rešitve ponujajo le identitarna gibanja, ki se jih v medijskem prostoru cenzurira. Voditelj države mora predstavljati avtoriteto in motivirati ljudi, saj je on varuh te države. Kateri so vaši najljubši monarhi? Osebno nisem podpornik monarhije, toda zame je francoski kralj Ludvik Deveti (1214-1270) primer resničnega in odločnega voditelja. Prepovedal je igre na srečo, posojila z obrestmi in prostitucijo. Povišal je tudi kazen za bogokletje. Veliko je prispeval za ohranitev Kristusovih spomenikov in zato je dal graditi Sainte-Chapelle - kapelo v Parizu. Ukazal je tudi sežig Talmudov in drugih judovskih knjig. Tudi v svojem osebnem življenju je bil zelo pobožen, beračem je umival noge ali med obrokom delil mizo z gobavci. Na koncu je zapustil svoje kraljestvo in se boril v križarskih vojnah. Postal je zavetnik francoske monarhije in vzor idealnega krščanskega monarha. Katere voditelje iz preteklosti bi Vi našteli kot najbolj idealne?

- Me veseli, da nisem edini, ki deli podoben pogled na trenutno situacijo. Sveti Ludvik IX je res lep primer dobrega krščanskega vladarja, tako v svojem zasebnem kot javnem življenju. Zanimivo je dejstvo koliko evropskih je blaženih ali svetih. Naj naštejem le nekaj primerov: sv. Venčeslav, sv. Štefan Ogrski, sv. Ožbolt, sv. Elizabeta Ogrska, sv. Edvard Spokornik, sv. Amadej IX Savojski, bl. Karel, bl. Cita, da nikakor ne pozabimo naše sv. Eme Krške. Potrebno je vedeti da je vse do renesančnih filozofski prekucij, naj bi vsak vladar poskusil čimbolj posnemati kreposti svojih prednikov, katere so bile zapisane v t.i. Specula principium oz. Ogledalu princev. Z Machiavellijem načinom razmišljanje, pa naj bi vladar upošteval nekakšno Proti-ogledalo princev. Nekaj vladarjev, ki me navdušujejo oz. navdihujejo. Avstrijski cesar Franc Jožef, njegov naslednik bl. Karel zatem Rudolf Habsburški, z njegovo ljubeznijo do evharistije. Po eni strani občudujem tudi Napoleona, zaradi njegovega vojaškega genija, čeprav graja marsikatero politično dejanje. Veliko spoštovanje imam tudi do Izabele Katoliške in njenega soproga Ferdinanda, zaradi njunega doprinosa k rekatolizaciji Španije. Imam tudi izredno spoštovanje do Elizabete II.

Gospod Zakošek, zahvaljujem se vam da ste se odzvali mojemu vabilu, dal bi vam pa še vprašanje za na konec - Veliko mladih zaradi prekomernega televizijskega oglaševanja, lažnega zgodovinopisja v šoli, ki pretekle voditelje, sisteme in države ki so se zavzemale za ohranitev starih vrednot in zdrave konzervativne pameti predstavlja kot negativne (medtem ko so razni revolucionarji predstavljeni kot dobri in pozitivni) ter seveda zaradi raznih marksističnih idej, drog in dekadence nasploh pade v slabo nemoralno družbo, saj jih ta družba uči, da je pravilno biti anarhist brez kakršnekoli odgovornosti. Katere knjige in avtorje bi priporočili mladim - tako tistim ki obiskujejo strojne šole kot tistim ki obiskujejo gimnazije - da bi v prihodnje vedeli ostati na zdravih konzervativnih temeljih?

- Hvala za vaše povabilo. Res je trenutna družba je izredno pod vplivom propagande. Krhkost naše družbe je ob vsaki krizi jasnejša. Če želimo pretrgati ta peklenski krog, ki nas vleče vedno bolj navzdol, je potrebno dobro izobražene mladine.  Tu ne namigujem, da potrebujemo veliko diplomiranih ljudi, ter ljudi z doktoratom. Žal te časti, dandanašnji skorajda nič več ne veljajo. Potrebna je pravilna izobrazba srca. Ta pa je nemogoča v današnji, razdvojeni družbi. Lepo ste opazili, da je velika večina mladih pod izrednim vplivom medijev, ter izredno slabo razložene zgodovine sveta in naroda. Na žalost, če si nekdo želi prejeti malo bolj konzervativno oz. bolj tradicionalno izobrazbo je bolj kot ne odvisen od samega sebe. Zato priporočam vsem v branje dobre zgodovinske knjige, lep primer tega je Zgodovina Slovenskega naroda, ki jo je v prvi polovici prejšnjega stoletja napisal Josip Gruden. Dober način je tudi branje življenjepisov in spominov velikih ljudi, kot npr. Slomškov (Otrok luči, je knjige ki se izredno lahko bere). Dobra knjiga je Genij kristjanizma  (Le génie de Christinisme), ki ga je napisal François-René de Chateaubriand. Predlagam v branje tudi Avguštinovo Božje mesto ter Aristotelovo Politiko in Nikomahove Etiko. Ob enem imamo pa tudi nekaj izredno dobrih konservativnih politikov, katere lahko poslušate tudi po spleti, tu bi predvsem izpostavil g. Rees-Mogga. Ob enem pa je v slovenskem prostoru prisotna skupnost Scutum Fidei, pri kateri tudi sam sodelujem z oddajami in članki, Tako, da lepo povabljeni k poslušanju in branju.

Gospod Zakošek, najlepša hvala še enkrat

- Hvala vam. Še enkrat se opravičujem za zamudo.

K novim preizkušnjam

V imenu bloga Potomci Legije želimo vsem bralcem vesel Božič in da čim lepše preživite sveti večer v krogu svoje družine, saj na jutrišnji dan je rojen naš Kristus. Vsi se strinjamo in menda drži dejstvo, da je v trenutnem svetu nekaj narobe, zato se kot Slovenci in rimokatoličani zavedamo, da je edina pot iz dekadentnega kaosa in moralne anarhije izhod v zdravem konzervativnem mišljenju in v stari krščanski morali, ki resnično predstavlja našo bit in našo sveto tradicijo. Pa vendar se moramo kot ljudje, ki zdravo mislimo in neutrujajoče delamo vrniti k tej tradiciji, k tej morali, k starim družinskim vrednotam, da bi prihodnje generacije in tudi mi imeli kaj od tega. Da ustvarimo novo, svežo se dvigajočo silo, po kateri se bo prebudila Evropa! In zato potrebujemo samega Boga v svojem življenju, saj je v modernem izrojenem svetu človek Bog sam sebi, kar je narobe in v življenju velikokrat pelje na napačna pota. Tako so tudi mislili in delali naši predniki; včasih je še dobro imeti Boga, ki nam postavlja omejitve, kot da omejitev in reda ni. Mi red potrebujemo. Samo v redu je rešitev za vse težave in ovire ki se pojavljajo s časom, zato nas sodobni liberalci in brezbožni anarhisti, ki pljujejo na našo sveto katoliško tradicijo ne bodo prepričali in zavedli. Božja Mati nas, ljudi iz srca ljubi, kakor je ljubila svojega Sina, ki mu je dala življenje, vračajmo ji to ljubezen nazaj, še posebej na današnji sveti večer, kot tudi ostale dni v letu. Ne gre se za podrejanje ampak za preizkušnjo in dolžnost, da bomo Božji Materi Mariji zvesti, kakor je človek zvest svojemu domačemu kraju, kakor je marljiv kmet zvest svoji zemlji in kakor je zvest vojak svojemu cesarju, ki mu je dal sveto prisego.

Od enakosti do tiranije

 Živimo v časih, ko si vse več ljudi začenja postavljati vprašanja o stvareh, ki so zadnjih nekaj desetletij veljale za neizpodbitne. Vse več Slovencev lahko le z začudenjem opazuje potek dogodkov v zadnjem obdobju. Od političnih iger, ki jih igrajo tako levi kot desni, igralcem v očeh natančnega opazovalca ni več bistvena dobrobit naroda, ampak le boj za oblast. To se vije v ciklu nenehnega razočaranja s strani volivcev, ki postopoma začenjajo izgubljati zaupanje v demokracijo in vse kar ta s seboj prinaša

ZAČETKI

Letos mineva 29 let odkar je Slovenija postala samostojna, suverena in neodvisna država. Slovenci smo se z veliko večino na referendumu odločili, da bomo prenehali živeti pod tiranijo starega komunizma, prenehali živeti po navodilih iz Beograda in ustanovili samostojno državo, katera je že več stoletij živela v mislih naših prednikov. Odločili smo se za svobodo in demokracijo po vzoru takratnega razvitega zahoda, ki temeljita na enakosti in človekovih pravicah. Leta 2004 smo vstopili v Evropsko unijo, sprejeli njene liberalne vrednote in se tako nevede znašli pod prikrito tiranijo Bruslja. Sedaj, skoraj tri desetletja po tem se v Sloveniji začenjajo kazati posledice naše goreče želje po boljšemu življenju. Čeprav smo mislili, da smo komunizem premagali leta 1991,  ta v novi preobleki liberalizma znova utrjuje svojo oblast. Vendar pa, kako se je vse začelo?

Po drugi svetovni vojni in vzpostavitvi SFRJ smo se Slovenci znašli pod oblastjo marksistične internacionale, katera je verjela, da so etnične identitete odveč in je potreben nastanek novega bolj univerzalnega naroda. V Jugoslaviji so to hoteli doseči z vzpostavitvijo novega »jugoslovanskega« naroda, kot so npr. v Sovjetski zvezi boljševiki hoteli ustvariti novi »sovjetski« narod. Danes lahko potegnemo vzporednice z idejo EU, ki želi vzpostaviti enoten »evropski« narod, ki ne temelji na suverenih državah, ampak v dobri meri na idejah Richarda Von Coudehove-Kalergija. Ta je v svoji knjigi »Praktičen idealizem« opisal novega evropskega človeka prihodnosti, ki bo nastal tekom množičnih migracij in z mešanjem med Evropejci, Afričani in Azijci. Podobnost med komunizmom in liberalizmom se večini na prvi pogled ne zdi očitna. Vendar imata oba korenine v istih procesih, oziroma v že omenjenemu univerzalizmu, ki družbeni model razširja na globalno raven; individualizaciji, ki uničuje stare oblike pripadnosti skupnosti; desakralizaciji, ki zamenjuje verska besedila, religije in duhovno z znanstveno interpretacijo sveta; egalitarizmu, ki je z zanikanjem osebnih raznolikosti in nasprotovanju naravni meritokraciji, danes temeljna ideja levice iz katere se rojeva njena želja po lažni in ne naravni enakosti in progresivizmu rojenemu iz ideje, da ima zgodovina absolutni začetek in neizogiben konec in da se vse odvija globalno v skladu z nekim višjim načrtom. Marksizem pravzaprav izhaja iz liberalne želje po iskanju enakosti oz. »enakopravne« družbe. Tako komunizem, ki izvira iz marksizma, kot liberalizem zavrača tradicionalno vlogo moškega in ženske pa tudi vlogo specifične narodne identitete. Zato oba ustvarjata t.i. »en narod«, mešanico različnih etničnosti, ki pa je pravzaprav nasprotje raznolikosti, ki jo zavzeto zagovarjajo hinavski liberalni levičarji. Vendar pa vseeno obstajajo razlike med obema ideologijama. Komunizem je znotraj svojih meja, na našo srečo, spodletel pri ustvarjanju enega mešanega naroda in je zaradi svoje večletne izoliranosti pripomogel k večji homogenosti vzhodnih evropskih držav, za razliko od odprtega liberalnega zahoda. Razlike se dandanes močno poznajo v demografiji na vzhodni in zahodni strani železne zavese. Razlika je tudi v tem, da je bil komunizem avtoritaren, liberalizem pa naj bil svobodnejša oblika vladanja

LIBERALIZEM

Liberalizem (liberalna demokracija) se danes predstavlja kot edini možen in pravilen sistem, ki je primeren za družbo v 21. stoletju. Skupaj z lažno izpeljanko starogrške demokracije dandanes temelji na domnevni svobodi, katera se zdi vse bolj lažna pod zakoni politične korektnosti. S tem se uresničujejo Platonove besede, ki v svoji knjigi Republika govori, da tiranija zraste iz demokracije in da najslabše možnosti tiranije in suženjstva zrastejo iz pretirane svobode. Utopija liberalne svobode se je v Evropski uniji spremenila v gulag politične korektnosti katera prepoveduje svobodo govora in dvomljenja v liberalno demokracijo.

Liberalizem živi preko modernosti, ki je značilno filozofsko in politično gibanje v zadnjih treh stoletjih evropske zgodovine. Liberalizem je bil sprva model v gospodarstvu, kateremu je dal odprte in proste trge, vendar pa je že v samem začetku predstavljal tudi protiutež moralnosti. Kasneje je preobražen v politično smer s pomočjo določenih samooklicanih progresivcev dosegel novo raven nemoralnosti, ki sovpada s časom evropske dekadence. Angleški mislec in avtor Jonathan Bowden je liberalizem označil kot moralni sifilis. Najznačilnejša država, ki je postala sinonim za perverznost v takratnem času je bila medvojna Weimarska Nemčija. Po vzponu nacionalsocializma so bili liberalizem, marksizem in dekadenca pregnani z Nemčije, vendar pa sta se po vojni liberalna demokracija in marksizem združila v t.i. kulturni marksizem, katerega danes prakticira nova levica. 

NOVA LEVICA

Določene značilnosti liberalizma in marksizma je nova levica preobrazila in dvignila na novo raven. Ta zagovarja idejo, da je človeštvo popolnoma enako in isto, zanikujoč raznolike lastnosti različnih ljudstev pa zanika naravne raznolikosti in tako ustvarja idejo univerzalnega in enakega. Če se je včasih levica borila za delavski razred proti buržujem, pa se danes zavzema za razne manjšine katere imajo skupnega sovražnika, evropskega človeka, ki prevzame vlogo osovraženega »buržuja«. Karl Marx je že v svojem manifestu zapisal, da so družina, narod in religija grožnje komunistični internacionali in jih je za vsako ceno potrebno uničiti. Liberalizem pa je te elemente marksizma v določeni meri vključil v lastne poglede na svet. Hrvaški avtor Tomislav Sunić analizira liberalni dvogovor nove levice, ki za razliko od stare ne potrebuje pendreka in kazni, ampak nasprotnika uniči z uporabo besed kot so rasist, fašist, nacist, antisemit… Da utrjuje svojo oblast se pa poslužuje druge vrste besed kot so modernost, toleranca, multikultura … Tako dobimo besede kot so ``svoboda`` in ``demokracija`` na eni in besede kot so ``fašist`` in ``nacist`` na drugi strani. Svojo nenaravno raznolikost oz. univerzalizem uresničuje preko množičnih migracij, egalitarizem pa preko organizacij in ideologij kot so feminizem, LGBT in BLM. Ostro nasprotuje religiji kot moralni avtoriteti in preko liberalno kapitalističnih idej s povzdigovanjem posameznika družbo močno deli. Seveda tu ni nikoli šlo za pravice žensk, etničnih manjšin ali drugače spolno usmerjenih, ampak gre le za uničevanje homogenih združb in tradicionalnih vrednot. Gre za proces ustvarjanja sive, mrtve družbe brez identitete katera bo brez moči le sledila ukazom globalne elite. Tu lahko za potrditev vzamemo besede ruskega pisatelja Vladimirja Bukovskega kateri je svaril, da je ideja o absolutni, univerzalni enakosti neverjetna, zastrašujoča in nečloveška, ki v trenutku, ko zajame misli ljudi povzroči gore trupel in reke krvi.

Slovenija se kot država v EU, ki pooseblja vse prej našteto že spopada z določenimi političnimi ideologijami, ki so svojo renesanso doživele v povojnem Zahodu. Slovenci in ostali slovanski narodi z nekaj izjemami smo bili prikrajšani vpliva nove levice vendar se tudi pri nas kažejo simptomi. V Sloveniji so se kmalu po osamosvojitvi ustanovila določena gibanja, katera povzdigujejo degradacijo domovine, družine in kulture. Potomci starih komunistov so spremenili retoriko in preko drugačnih prijemov širijo svojo ideologijo. Sedaj to ne poteka več preko pionirčkov ali mladinskih gibanj ampak preko raznih fakultet, kjer se indoktrinira bodoče slovenske neo marksiste. Oni se potem združujejo v razne skupnosti kot je Avtonomna tovarna Rog, kjer svoje delo opravičujejo pod pretvezo kulturne dejavnosti. Seveda tu ne gre za ohranjanje spomina na kurente ali slovenske narodne noše, ampak na najbolj sprevržene oblike t.i. umetnosti po vzoru intelektualcev t.i. »frankfurtske šole«. 

Ko se jim zoperstavi neka zdrava opozicija uporabijo isto taktiko kot njihovi tovariši na zahodu. Bombardirajo z besedami, ki so že zgodaj izgubile svoj pravi pomen. Ker svojo ideologijo vidijo kot superiorno ne sprejmejo vladajočega, ki ima nasprotno stališče. Želijo ga strmoglaviti nedemokratično, kar je pravzaprav nasprotje tega kar zagovarjajo, `svoboda in demokracija`. To neuspešno poskušajo že več mesecev na najbolj patetičen način tudi s pomočjo velikih medijev. Nedolgo nazaj so šli korak dlje in z nasiljem po Ljubljani želeli doseči svoje cilje. Kot stari marksisti zavračajo opozicijo in ne želijo sprejeti, da kljub njihovi številčnosti na protestih obstaja še večja tiha večina katera ni podlegla neumnostim univerzalnega egalitarizma in njihovega »svobodnega« liberalizma. Sami sebe ironično vidijo kot branitelje svobode, in se vidijo kot edine zakonite zastopnike moralne družbe. Francoski teoretik miselne šole »nove desnice«, Alain be Benoist, v enem od svojih citatov govori, da družba ni rezultat pogodbe med ljudmi, ki poskušajo v kar največji meri uveljavljati svoje najboljše interese, ampak je bolj kot to spontano združenje, katerega najstarejša oblika je nedvomno razširjena družina. Iz tega lahko sklepamo, da je levica v Sloveniji anti socialna, saj želi svoje mnenje vsiliti vsem ne glede na njihove poglede ali želje. Benoist tudi trdi, da demokracija ne pomeni liberalne demokracije, ki danes prevladuje na Zahodu. Prav tako demokracija ne pomeni nujno večstrankarske ureditve niti skupka procedur države liberalnega prava. Pač pa označuje ureditev v kateri so ljudje suvereni. Demokracija ni neskončna diskusija in razprava, pač pa ljudska odločitev v splošno dobro. Vladavina večine, ki se uresničuje z glasovanjem, ne pomeni, da slednje vedno pripelje do resnice, gre le za tehniko, ki v kar najboljši meri zagotavlja skladnost pogledov med ljudmi in njihovimi voditelji. Spomnimo se, demokracija se ni prvič pojavila z revolucijami v letih 1776 in 1789, pač pa predstavlja neprekinjeno evropsko tradicijo že od obstoja starogrških mest. Levica pa danes izrablja pojem demokracije, da bi pod pretvezo enakosti vzpostavljala novo tiranijo politične korektnosti in lažne »tolerance«.

Evropski Legionar

Francis Parker Yockey - Imperium - Politična narava, narod, notranji sovražnik Evrope in družbena degeneracija

``Ljudje so debat o denarju in ekonomiji naveličani. Njihova odrešitev leži v neki drugi, resnični stvari časti in viteštva, notranje plemenitosti, nesebičnosti in zvestobe``

- Oswald Spengler

``Čas razvrednotene male politike je preteklost: naslednje stoletje bo prineslo boj za prevlado nad svetom - stremljenje k Veliki politiki``

- Nietzsche, 1885

Francis Parker Yockey, Imperium 

I

Politična narava

Prvo kot prvo - kaj je politika? Politika je dejavnost, stvar, ki se nanaša na moč. Politika kot taka je stvar zase - stvar ki je povezana s samo močjo. Torej ko govorimo o politiki ne govorimo o morali, ne govorimo o estetiki in ne govorimo o gospodarstvu. Sama politika je način razmišljanja, tako kot tudi prej naštete stvari. Vsaka od teh stvari (ki smo jih zdaj našteli) iz celotnega sveta vedno izloči eno stvar in si hkrati prisvoji drugo. Morala govori o dobrem in zlem, estetika o lepem in grdem, gospodarstvo o uporabnih in neuporabnih stvareh (sicer se sodobni gospodarski fazi bolj nanašata na ``dobičkonosno`` in ``nedobičkonosno``) Način deljenja sveta, ki ga pa pozna politika pa je deljenje sveta na ``prijatelja`` in ``sovražnika``. To nam izraža najvišjo možno stopnjo povezavovanja in najvišjo stopnjo razdeljevanja sveta.

Politična misel je pravtako sama razdeljena, tako kot so morala, estetika in gospodarstvo. Politika lahko obstaja brez njih, one pa lahko obstajajo brez nje. Sovražnik je lahko dober, lahko je ``lep``, lahko je gospodarsko razvit, posel z njim bi lahko prinesel dobre posledice - toda če njegova moč lahko konkurira z mojo močjo mi postane sovražnik. Z njim so torej možni veliki konflikti, ki bodo vplivali na moj in njegov obstoj. Estetika, gospodarstvo in morala s samim obstojem nimajo veliko skupnega, ampak samo z normami dejanj in z razmišljanjem znotraj zagotovljenega obstoja.

Pomembno je tudi psihološko dejstvo, da mora sovražnik z lahkoto biti prikazan kot grd, škodljiv in zloben, (kljub temu da je to narava politike), tudi če resnici ni nujno da uničuje samostojnost političnega razmišljanja in dejavnosti. Politično nestrinjanje, ki vpliva na sam obstoj je najbolj globoko nestrinjanje kar je možno  in stremi k temu, da išče vsako vrsto prepričanja, prisile in opravičevanja, da bi še naprej obdržala svoje dejavnosti

Med drugo svetovno vojno je japonska propaganda za domače prebivalstvo rada poudarjala ``obstojnost`` tj. tu gre za čisto politično naravo boja. Ena stran je lahko grda, hudobna in škodljiva in ni sovražnik, medtem ko je druga stran lahko dobra, lepa in uporabna in je hkrati dejanski sovražnik. Prijatelj in sovražnik sta konkretni realnosti in nista figurativni. Ne da se ju združiti z moralnimi, estetskimi in gospodarskimi elementi.

Medtem ko pogled na svet skozi oči liberalizma, ki je kot ponavadi vedno skregan z realnostjo nam pravi, da je koncept sovražnika opisan kot nekdo, ki nam dela konkurenco v gospodarstvu ali pa kot idejni nasprotnik. Toda v gospodarstvu ni sovražnika, ampak obstaja samo konkurenca; v svetu, ki je moralno čist naj nebi bilo sovražnika ampak samo idejni nasprotniki

II

Narod

Beseda ``narod`` opisuje skupino ljudi, ki so duhovno povezani skozi idejo in prisotnosti voditelja in vodstva. Beseda je sama po sebi nima ne dobrega in ne slabega pomena v odnosu do skupine ljudi, njene notranje moči, njene intenzivnosti in njen obseg svojega poslanstva v življenju. Narod so ljudje oziroma celo več kot to. Ljudje lahko živijo zunaj neke kulture, narod pa ne more. Ljudje kot taki so skupina, ki ne more preživeti dolgega obdobja in so navznoter šibki. Medtem ko ima narod življenjsko dobo in pripada najmočnejšim enotam znotraj neke Kulture. Z besedo Kultura mislimo na zaščitni znak, značilnosti nekega naroda (torej to, kar narod  izraža navzven): ``narod so ljudje, ki jih združuje ena kulturna ideja``

Ko se je v različnih pokrajinah začela rojevati visoka (evropska) kultura je imela na prebivalstva različnih pokrajin zanimive učinke. Nekdanja imena in poimenovanja plemen tako izginjajo in se preoblikujejo v nove različice, verzije. Na Zahodu okoli leta 1000 po Kristusu so stara poimenovanja narodov kot so Švabi, Franki, Lombardi, Višigoti, Sasi... izumrla in postala nepraktična za vsakdanjo uporabo in ljudje so se začeli čutiti kot Nemci, Italijani, Francozi in Španci. Vsaka od teh plemen pa pomeni idejo - pomeni določen del duše Kulture, je nosilec obstoja, vidik kulturnega duha. Sama kultura je torej temeljna razlika narodov, podobni pa so si v primeru, če imajo podobni kulturni izvor.

V obdobju začetka naše kulture, sam jezik ni imel povezave z narodom in politiko. Narod kot tak je takrat pomenil duhovno enotnost, ki se je izražala v tistem obdobju. Ta duhovnost je potem ustvarila verska čustva, srednjeveško filozofijo, gotsko arhitekturo, imperialno-papeško politiko (nanaša se na Papeške države) in križarske pohode. Izraz ``tujec`` je v tistih časih imel oster in razločen pomen, četudi se ni nanašal na jezik ali politiko. V 11. in 12. stoletju se angleški, nemški in francoski načini razmišljanja pojavijo v različnih srednjeveških filozofskih smereh. Različna načela časti, različna morala, različni načini verovanj, različne vrste arhitekture, različne stopnje navezanosti na kralja ali papeža - nam pokažejo, da se narodi med seboj razlikujejo.

Tujci - Mavri, Turki, Saraceni - ti narodi so vedno samoumevno in nezavedno bili Eno ljudstvo. Tudi če so kdaj čutili potrebo, da so se razdeljevali, sprli med sabo, so jih instikti prisilili, da so se združili proti sovražniku, ki je imel drugo kulturo. Tako so evropski križarji ustanovili zahodnjaško državo v Levantu (na Bližnjem vzhodu), ki ni bila angleška, francoska ali nemška - ampak preprosto evropejska. Instinkt kulture je močan, njeno enotnost je mogoče začutiti v krvi in človek to hitro prepozna

III

Notranji sovražnik Evrope

Notranji sovražnik je nevarnejši kot zunanji; ker medtem ko se zdi, da nam pripada, nam je pravzaprav tuj. Notranji sovražnik Evrope je sloj prebivalstva, ki ima svoj pogled na svet in nam predstavlja kulturno bolezen. Notranji sovražnik je nevaren zaradi dveh razlogov: prvič, zaradi svojih dejanj in drugič zaradi tega, ker koristi zunanjemu sovražniku. Med drugo svetovno vojno so si resnični notranji sovražniki in izdajalci Evrope prizadevali za njeno smrt ter za zmago ameriško-ruske koalicije. Primere imamo naprimer pri Churchillu ali Attluu v Angliji, Badogliu in Mauggeri v Italiji, Halderju, Hasselu in Goerdelerju v Nemčiji, imamo primere pri komunističnih gibanjih v Franciji, na Nizozemskem, Španiji in Skandinaviji. Brez teh profesionalnih izdaj notranjih sovražnikov Evrope, zunanje sile Evrope nikoli nebi morale poraziti. Po koncu druge svetovne vojne so ravno ti notranji sovražniki omogočili ameriško okupacijo Evrope in s tem tudi opustošenje, saj so ti ljudje po vojni ustanavljali vazalne vlade, Churchillove režime v vsaki evropski provinci. Med (zdajšnjim) obdobjem med drugo in tretjo svetovno vojno je Evropejec kot ameriški agent bolj nevaren, kot bi lahko bil sam. Razlog za to je, da je napredek zgodovine in 19. stoletje mu spremenilo njegov pogled na svet, ta nov pogled pa mu je postal neuporaben, medtem ko je Američanom koristen kot sredstvo nadzora nad Evropo. Torej za kulturno bolezen in kulturno zaostalost, ki se nahaja v Evropi je kriva ravno ta ameriška okupacija

Če je kapitalizem razumljen ne samo kot gospodarska ureditev ampak kot duhovno-etični princip, potem lahko imenujemo zahodnjaški pogled na svet kot kapitalizem. V 20. stoletju je kapitalizem navznoter mrtev, tako v duhovno-etičnem kot tudi gospodarskem smislu. Dejstvo, da je mrtev je, da sami predstavniki kapitalizma pristopajo k novim problemom na svetu, njihove rešitve pa so (v večini primerov) toge in ponesrečene, četudi gre za čisti gospodarski problem. Zaradi zunanjih vplivov se je edinstveno nesrečno poslanstvo kapitalizma v Evropi po drugi svetovni vojni nadaljevalo. Brez zadržkov je Washingtonski režim uporabil vire severnoameriškega kontinenta, da bi ohranil napol propadlo ureditev. Zato je ipso facto evropski upor proti kapitalizmu hkrati tudi upor proti Ameriki. Samo socialistična Evropa, utemeljena na suverenih, samostojnih narodnih državah bi bila samostojna Evropa in gospodar lastne ekonomije. Ta ekonomija nebi bila vzpostavljena zaradi razrednih vojn ali drugih togih, abstraktnih idejah. Ravno nasprotno, šlo bi za ekonomsko ureditev, ki bo probleme reševala v duhu 20. stoletja na seveda edini način reševanja problemov: država in njeno gospodarstvo bo kot del ene celovitosti, ki je vsem zasebnim in razrednim interesom nadrejeno. 

IV

Družbena degeneracija

Sile racionalizma, materializma, ateizma, jakobinizma, demokracije in liberalizma so postale vse bolj skrajne pri svojih zahtevah v lastnem stoletju. Najbolj nepopustljiv produkt je bil komunizem. Vodilna načela komunizma so podobna tistim, ki jih ima liberalna demokracija: komunizem pravtako časti gospodarski pomen življenja, večvrednost posameznika, vzvišenost ``sreče``, doktrina nebes na zemlji, večvrednost najmanjših ljudi, materializem, kriticizem, ateizem, intelektualizem, sovraštvo do avtoritete, rasni samomor, feminizem in pacifizem. Edina razlika med liberalno demokracijo in komunizmom v praksi je, da je komunizem ta verovanja stopnjeval do te mere, da so postale politične. Liberalizem je bil proti-politični v upanju, da bo zavladal zaradi svojih pogledov, toda komunizem je bil napolnjen s takim silnim sovraštvom, da bi se lahko izražal v razrednem boju

Vsi vidiki družbenega zatona so se pojavili zaradi uničenja kulture, ki je prepoznalo svojo vrednost med načrtovanjem za prevlado. Medtem ko je razširjal in zagovarjal vse vrste družbenega zatona za bele narode, si je prizadeval ohranjati lastno Kulturo-Državo-Narod-Raso-Ljudi pred lastnim družbenim zatonom. Šlo je za večno nespremenjeno naravo Žida, da se on kot prinašalec kulturne bolezni, mora navezati s vsemi oblikami, teorijami, doktrinami in praksami za dekadenco v vseh življenjskih sferah. Zaton družbenega življenja se ni zgodil spontano ampak je bilo načrtovan, gojen in potem razširjen in njegovo celotno spodkopavanje življenja na Zahodu se nadaljuje tudi danes. 

Orodja te zarote so sredstva propagande: tisk, radio, kino, gledališča, izobrazba. Ta trenutek so te naštete stvari v Evropi nadzorovane s strani sil kulturne-bolezni in družbene degeneracije. Glavni vodnjak propagande je kinematografija in z denarjem iz Hollywooda, Žid ustvarja neskončne zbirke perverznih oddaj, da bi ponižal in pokvaril mladino v Evropi, podobno, kot mu to uspeva z mladino v Ameriki. Sočasno vzpodbuja škodoželjno novinarstvo, knjige in drame, ki širijo enako sporočilo uničenja zdravih človekovih čutov, uničenja zdravega družinskega in seksualnega življenja in drobljenja družbenega bitja v kup poteptanega človeškega peska.

Sporočilo Hollywooda nam kaže na pomembnost izoliranega človeka brez državljanske in etnične pripadnosti, tak človek, ki nima družbe in družine, katerega življenje je zadovoljevanje materialnih in erotičnih potreb. Ljubezen moža in žene, ki imata veliko otrok po pridigah Hollywooda ni več normalno in zdravo, temveč bolana erotika, plitvo in začasno spolno življenje dveh kupov človeškega peska. Zaradi najvišjih Hollywoodskih ``vrednot`` se morajo poroka, čast, zvestoba, domoljubje, strogost, predanost k višjim ciljem umakniti. To strašno uničenje seksualnega življenja je ustvarilo bolezensko povečane spolne sle, ki so obsedle milijone žrtev v Ameriki, na evropsko domovino pa je bilo razširjeno z ameriško invazijo

O avtorju

Francis Parker Yockey (rojen 18. septembra 1917 in umrl 16. junija 1960) je bil ameriški odvetnik, politični filozof, beli nacionalist, ki je najbolj znan po svojem delu Imperium: Filozofija zgodovine in politike, pod katero se je podpisal z imenom Ulick Varange. Ta knjiga, ki je bila v uvodu opisana kot "nadaljevanje" Spenglerjevega Propada zahoda, se zavzema za kulturno, totalitarno pot ohranjanja zahodne kulture. Yockey je Ameriko rad označeval za liberalistični stroj. Srečal se je tudi z egiptovskim predsednikom Gamalom Abdelom Nasserjem in v imenu egiptovske vlade pisal propagando, v katerem je videl panarabsko nacionalistično gibanje kot zaveznika proti ``judovsko-ameriški`` sili. Medtem ko je bil v zaporu zaradi ponarejenih potnih listov, ga je obiskal ameriški desničar Willis Carto, ki je na koncu postal glavni zagovornik in založnik Yockeyevih spisov.

Kritika liberalne desnice

Namen tega bloga ni, da bi dosegel neko določeno maso ljudi, temveč je namenjen ljudem, ki raziskujejo iz lastne radovednosti. Žal ne more biti središče nekih velikih sprememb, saj če nekoga opozoriš na napake te in te politične strani, na dolgi rok ne pripomoreš k ničemur. 

Dokler ima človek možnost da izrazi svoje mnenje bo naivno verjel, da se del družbe vedno obrača v njegovo smer, čeprav temu ni tako. Sam sem javno že večkrat debatiral z desničarji kot z levičarji in na koncu sem ravno desničarje nehal prepoznavati kot svoje, ampak jih že dalj časa vidim kot del neke druge politične strani, saj zagovarjajo drugačna stališča kot naprimer desničarji v preteklosti 

1 Domoljubje in nacionalizem

Skozi oči medijev je en najbolj zgrešenih pojmov beseda nacionalizem. Prvotni pomen in tudi pomen, kot si ga razlagamo nacionalisti sami ni sovraštvo do drugih narodov, temveč ohranitev lastnega ljudstva, naroda in vseh njegovih kulturnih in duhovnih značilnosti. Toda ta pojem je po koncu druge svetovne vojne, ko je nove vrednote in način življenja Slovencev in Evropejcev krojila samo zmagovalna stran zlorabljen do te mere, da so takšno razlago prevzeli tudi tisti, ki sami sebe imenujejo proti-komunisti in domoljubi

Če levičarski mediji desno-usmerjene protestnike, ki nočejo postati manjšina v svoji državi označijo za nacionaliste bodo oni rekli, da oni niso nacionalisti, saj so oni samo ``domoljubi`` ki ljubijo svoj narod. S tem kažejo, kako se pustijo provokacijam s strani levih medijev namesto, da bi pripomogli, da se pojem nacionalizma normalizira. Upamo si trditi, da je njegov pojem že neštetokrat bil zlorabljen in se ga bo zlorabljalo tudi v prihodnje. Ko sem pred kratkim tvitnil novico, da je en od mladih švedskih nacionalistov bil ubit s strani migranta, ko je želel ustaviti posilstvo nekega dekleta sem dobil odgovor, naj raje napišem, da je bil fant samo švedske narodnosti in ne nacionalist. Potem sem bil prisiljen tej osebi odgovoriti, da z nacionalizmom ni nič narobe. Če bodo desničarji še naprej uporabljali isto besedno taktiko, bo to samo služilo levičarjem, saj se bo s tem pojem nacionalizma še naprej demoniziral. Se pravi, če desničarji niso nacionalisti, potem mi nacionalisti nismo desničarji, saj oni nas ne vidijo kot del svoje politične opredelitve. Če nas nekdo označi, poimenuje z nacionalisti je najboljše da odgovorimo ``ja in? ``

2 Pogled na ekonomijo

Naslednji problem pri sodobni desnici je, da je njihov ekonomski pogled kapitalistične, kapitalizem pa se ne sklada z naravo človeka. Cilj kapitalizma je samo neomejen svetovni trg in potrošništvo, toda sam ne more zagotoviti človekovih duhovnih potreb. Tako se pojavljajo konzumerji in potrošniki, ki se jim ne splača dosegati višjih ciljev, vrednote in družina jim ostajajo nepomembne, glavno je da ko pridejo iz svoje skromno plačane službe odprejo hrano iz konzerve in spremljajo televizijske nadaljevanke. To so pa edine stvari ki ljudi v pošastnih stopnicah osrečijo, saj moderni kapitalistični človek potrebuje samo materialno udobje da lahko normalno funkcionira in pije kokakolo, gleda pornografijo in kupuje najnovejše tehnološke produkte. Če se vrnemo nazaj k desničarjem, kar se tiče aktualnih dogajanj v Sloveniji in širši Evropi pa si moderni desničarji vsake toliko časa ustvarijo argumente, ki jih potem širijo po družabnih omrežjih, toda njihov pogled na ekonomijo ostaja enak. Mislijo, da če nasprotujejo komunizmu, je njihova edina možna opcija, ki jo morajo izbrati kot protiutež komunizmu kapitalistična demokracija, čeprav sta oba sistema že dolgo nazaj zanemarila narodno tradicijo in se ne poglabljata v lasten obstoj človeka. Kapitalizem ne odgovarja na človekova vprašanja o narodu in o lastni biti, temveč se osredotoča samo na gospodarsko blagostanje. Iščejo samo začasne rešitve. In to je nagibanje k materializma. 

Ko sem zgoraj omenil vprašanja o narodu sem mislil, kako se je nek narod sposoben ohranjati in razvijati. Torej ohranitev naroda ne obsega samo to, da se vzpostavi red na meji, temveč da oblast mora za narod skrbeti. Primer je recimo v mladini, ki predstavlja hrbtenico naroda. Idealna država bi potrebovala mladinske organizacije, kjer bi se mladina učila družbeno koristnih del, da bi v prihodnosti fantje postali dobri očetje in dekleta dobre matere. Mladino je potrebno naučiti tovarištva, solidarnosti in požrtvovalnosti.  Nobena od sodobnih strank tega v programu nima, namesto tega jim je bolj važno, da naša država sodeluje s sveto zaščitnico Ameriko in še vedno ostajamo nepomemben del svetovnega globalističnega imperija. 

Tako kot komunizem, se tudi kapitalizem krepko drži zamisli o svobodi posameznika, kar izhaja iz židovskega liberalizma ki ima korenine v 19. stoletju, edina razlika je, da so komunisti opozarjali na resnične socialne probleme, saj so si s tem priborili svojo zgodovinsko vlogo in oblast na evropskih tleh. Toda tako kot kapitalizem je tudi komunizem zločin proti človeku in človeštvu. Toda to je vedno imelo negativne posledice, zato ker če se človek začne verjeti samo v ``svobodo in svobodo``, ta hitro pozabi na vse svoje družbene odgovornosti, postane potrošniško govedo, katerega življenje se giblje samo okoli svetovnega trgovanja in njegovih produktov. Svetovni kapitalizem si vedoče prizadeva, da človek postane v notranjosti šibak, da bi lahko zvesto kupoval njihove neuporabne produkte. Zato se osebno nikoli nisem identificiral s sodobno desnico, saj se osredotočajo samo na twitanje o Sorošu in migrantih kot vzrok vsega zla. Čeprav migrantska kriza ni vzrok propada Evrope, temveč pravzaprav posledica... 

Na Slovenskem smo za časa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev imeli močan katoliški tabor, ki je bil v dobri meri proti-komunističen, toda se vseeno ni oklepal kapitalizma kot edine možne ekonomske rešitve. Lahko pravzaprav najdemo citate slovenskih katolikov in njihov kritični pogled na kapitalizem in če bi se sodobna desnica nagibala k isti smeri , bi imeli moč priznati, da je to taprava politična stran, ki se zares zavzema za ohranitev tisočletne narodne tradicije o kateri sicer govorijo tudi desničarji, toda jo radi napačno interpretirajo. Pravzaprav pa se je desnica razvila do te mere, da si s starim predvojnim katoliškim taborom deli le še nekaj skupnih točk, ostalo je le flirtanje z levico, to recimo lahko vidimo pri stranki NSi in vprašanju splava. Slovenci svoje tradicije in resničnega narodnega bistva ne bomo našli v modernih kapitalističnih demokracijah

3 Pogled na preteklost, ignoriranje vzrokov in posledic

Na internetu lahko beremo tudi razne članke in objave prav taistih desničarskih demokratarjev o poljski kampanji med drugo svetovno vojno. Tako lahko desni pol z lahkoto meče polena pod noge levičarjem, češ, da so si sovjetski komunisti skupaj z nemškimi nacional socialisti skupaj razdelili Poljsko. Toda tu jim je mogoče očitati zgodovinsko nerazgledanost, saj ignorirajo dogodke, ki so se dogajali že prej. Mednarodno nasilje na evropskih tleh se pa pravzaprav ni začelo komaj pri nemškom-sovjetskem vojaškem napadu na Poljsko, temveč že mnogo prej, in to celo s poljske strani.

Ta blog se sicer bistveno ne osredotoča na zgodovinske dogodke, toda lahko trdimo, da obstaja mala milijarda knjig, posnetkov pričevanj in člankov da so je na koncu prve svetovne vojne samo politično stanje pripeljalo do novega črtanja narodnih mej in zato so nastali tudi krajši evropski oboroženi konflikti med različnimi narodnimi nazori, da bi si nove in nestabilne vlade v Evropi priborile čimvečji kos zemlje. Malo po oktobrski revoluciji je nova komunistična vlada prodrla na Poljsko in začeli so se umori nad poljskim katoliškim prebivalstvom, ki so bili brezbožnim komunistom resničen trn v peti, saj po teoriji Karla Marxa idealna komunistična družba nastane takrat, ko se izniči vsaka vrsta vere. Tako so Poljaki v tistem obdobju izgubili en del svojega vzhodnega ozemlja, medtem ko so jih Sovjeti porinili na zahod, proti Nemcem, torej ko je Poljska izgubila svoje vzhodno ozemlje, kjer so živeli Poljaki, je večji delež izgubila tudi Nemčija kot poražena država prve svetovne vojne

Po Versajški pogodbi so Nemcem zmagovalne sile Velike vojne odvzele velik del vzhodnega nemškega ozemlja in tisoče Nemcev in nemških ljudskih manjšin je čez noč zaradi nekih velenarodnih interesov iz konca prve svetovne vojne prišlo pod tujo oblast, sledili pa so večletni masakri nad nemško manjšino na Poljskem, ki jo danes uradna zgodovina zanemarja in o tem genocidu so učbeniki tiho kot grob (izgon poljskih Nemcev). Kdor bo potegnil črto po pravilnem zgodovinskem zaporedju bo lahko ugotovil, da pri invaziji na Poljsko in tudi pri nemškom-sovjetskem paktu ni šlo za vzrok, temveč za posledico želje po narodni samoohranitvi, saj se je nasilje na evropskih tleh dogajalo že dve desetletji prej. Nemška manjšina bi lahko na Poljskem skupaj s poljskim narodom živela v miru, če nebi Sovjetska Rusija po prvi svetovni vojni predtem Poljakov porinila na zahod kjer je živelo nemško-govoreče prebivalstvo 

4 Zaključek

Medtem ko levičarji propagirajo enakost, katere jih je polna usta, desničarji raje izbirajo pri svobodi in demokraciji, kot edini rešitvi za zahodno civilizacijo, čeprav evropska civilizacija ni nikoli bila svobodnjaška. Vsak narod potrebuje disciplino in hierarhijo, ne nihilističnega individualizma. Poglobite se v preteklost Evrope in si postavite vprašanje: so bili junaški Špartanci individualisti ali so prisegali na disciplino? So bili individualisti rimski legionarji ali jim je bila bolj pomembna disciplina? So od starega, srednjega in novega veka v vojnah na tleh našega kontinenta zmagovali ljudje z večjo ali manjšo disciplino? Če bi danes recimo zavrteli čas nekaj desetletij nazaj, bi sodobni desničarji po starih standardih bili enaki levičarjem in dokler imamo take desničarje, levičarjev sploh ne rabimo, da bi lahko doživeli zaton zahodne civilizacije. 

Logično je, da od liberalne desnice ne moremo pričakovati dosti, saj dajajo le na dobro-zveneče argumente, estetiko in se posvečajo tuljenju o raznih udbovcih, Murglah in migrantski krizi. Žareče verujejo v Ameriko in kapitalizem, čeprav je ravno kapitalizem tisti, ki zamenjuje bele evropske delavce s tujerasnimi priseljenci, ki so pripravljeni delati za nižje plačilo. Čeprav vmes znajo opozoriti na resnične aktualne probleme, z nekaterimi njihovimi vidiki se lahko strinjamo, so vseeno premehki, dosti stvari se lotevajo zaletavo in izpadejo neumno in potem ni čudno, da ljudje vedno znova volijo levico. In to je le nekaj naštetih primerov

Potomec Legije, 2020